Ko sem se pred leti doselil v bližino, sem se kot bivši košarkar večkrat odpravil tja, da bi spil kavo z vonjem po slavnih športnih spominih. A znani obrazi na fotografijah, obešenih po stenah lokala, vsaj tako se mi je zdelo, so z leti postali dekoracija kot vsaka druga, ob tem še rahlo zastarela in neprivlačna. Ljudem, ki so tam sloneli na šanku, ne Vinko Jelovac, ne Olimpija, ne pokali na policah za šankom niso govorili ničesar. Vinkov duh je v njihovi družbi bolj ali manj sameval.

Zato sem se vse redkeje usedal na teraso lokala, običajno s svojim očetom, ki so mu natakarice stare šole, ki se znajo nasmehniti hit domislicam iz kafanske sezone 1971/72, še vedno ljubše od hipsterjev, ki po trendi lokalih brez razumevanja buljijo vanj kot v telefonsko govorilnico. Tam se je najin pogovor običajno začel z vprašanjem, ali morda vem, če je Jelovac še lastnik lokala. Vinko je njegova generacija in očetu je prijalo sedeti v njegovem lokalu, a jaz bi v odgovor le skomignil z rameni, češ, saj veš, da mene lastniške strukture lokalov ne zanimajo preveč.

Kar ni čisto res. Poskušam se, denimo, izogibati lokalom, katerih lastniki grejejo klopi po sodnih dvoranah, po svetu pa včasih že skoraj obsedeno iščem prav lokale z zgodbo. Rad se usedem v dunajsko kavarno, v kateri je nekoč posedal Thomas Bernhard, pomolim nos v lokal Mateja Parlova v Puli ali v tisti Akija Kaurismäkija v Helsinkih, pokukam v postojanke na poti skozi kubanski dan Ernesta Hemingwaya in iščem sledi Somerseta Maughama po terasah kolonialnih hotelov v Aziji.

V Ljubljani pa mi je tovrstna zgodovina odveč in ne maram, če se nepovabljena vriva med naju z mojim espressom. Ne mika me sedeti v lokalu nogometaša, ki je igral s Pelejem, ne pogrešam Šumija in nepomirjenih duhov njegove genialne klientele, nikdar se nisem počutil udobno v zaodrju jazz kluba Gajo, v otipljivi družbi vseh predobrih družb, ki so se kdaj skrile tja. In če se, ko grem mimo penziona Mrak, slučajno spomnim, da je v njem nekoč vojni zločinec Dobrica Ćosić pisal svoje fašistične memorandume skupaj z našimi narodobuditelji, stopim na drugo stran ceste.

Zgodovina pač ni za vsakdanjo rabo. Zgodovina je za posebne priložnosti, ko si človek zaželi vstopiti v tujo zgodbo. Je čas za ustavljanje v muzejih in je čas za lovljenje lastnega življenja.

Zato razumem, da v Ljubljani lokali, obremenjeni s slavno zgodovino, drug za drugim umirajo. Nam so naše zgodbe iz gostinske pradavnine preveč naporne, tujim obiskovalcem pa ne pomenijo ničesar. Zgodbe o Vinku Jelovcu in Vitu Dimitrijeviću, o Slogi in Evropi jih najbrž dolgočasijo na enak način, kot nas dolgočasijo prigode naših staršev iz časov Petrička, Daj Dama, Turista ali Stopoteke. Sam sem, recimo, že po treh anekdotah iz armije pripravljen priznati krivdo za letošnje rezultate moške smučarske reprezentance in parlamentarno razpravo o družinskem zakoniku.

Pa sploh ne gre za to, da preteklosti svojih staršev ne bi spoštoval, le živeti se mi je ne ljubi (in poslovni rezultati znanih ljubljanskih gostiln pričajo o tem, da nisem edini). Če je logično, da se ne fotografiram pred spomeniki na ljubljanskih trgih, potem je tudi logično, da me ni kar naprej vleklo v Figovca na pražen krompir. Ali v Jelovčev Pod košem na en deci. In logično je, da me bo prej tja zvabil omamni vonj tamarinda in kurkume, ki je vonj neke nove, še nepovedane zgodbe mojega mesta.

Pred dnevi, nekaj tednov po odprtju, sem tako obiskal Tandoori Caffe, tudi zato, da bi videl, kako od blizu izgleda en mali konec zgodovine. Usedel sem se za mizo v kotu, s pogledom na pokojno, a ne pokopano tovarno Rog in čakal naročeno hrano, ko sem dojel, da so Vinkove fotografije in pokali še vedno tam. Nad mojo mizo je bila fotografija, na kateri je Ariel McDonald, še v dresu Krškega, prodiral mimo Raša Nesterovića, zadaj pa je v neostrini tekel Jaka Daneu.

Takoj sem se spomnil tiste najbolj bebave šale, da bo Arielu, ko zamenja sponzorje, ime Persil Dairy Queen, takoj sem se spomnil Jakovega padanja po tleh in Raševega spora s Sagadinom. Nato pa se stresel ter se posmehnil sam sebi in svoji fotrovski sanjavosti. Še sreča, da tu sedim sam in da ne morem nikomur zamoriti dneva s svojimi zgodbami iz armije, sem pomislil. Te zgodbe so bile namreč samo moje in samo meni so lahko nekaj pomenile.

Spet sem se ozrl po lokalu in nenadoma sem bil prepričan, da s tem, ko je ta prostor postal indijska restavracija, nihče ni prav ničesar izgubil. Vse, kar je Pod košem komurkoli kdaj predstavljal in pomenil, je bilo še vedno nedotaknjeno. Še vedno je stalo na častnem mestu, ob vseh naših šumijih in petričkih, shranjeno v spominu (preveč) starih ljudi. In na svoj način je prav, da te črno-bele zgodbe niso danes nikomur v napoto, saj je naš svet že tako in tako prenapolnjen z nostalgijami. Takoj, ko sem stopil v ta novi stari prostor, sem namreč spoznal, da kari diši mnogo lepše od postanih spominov.