Primer somalijske deklice kot problem presega pomen konkretnega primera. Lahko bi bil dolgoročno usoden. Je namreč družbeno-politični, filozofski, pravni in moralni problem, kar ne sme ostati prikrito. Ker je bil ta primer, kasneje pa tudi sorodni primer bosanskega fanta, javnosti podrobneje predstavljen prav v časniku Dnevnik, je prav, da se tu opozori še na širši teleološki pomen in kulturno-politične implikacije.

Surovi formalizem in črkobralstvo

Primera somalijske deklice slovenski uradniki niso rešili približno dve leti. Štirinajstletni deklici Faysi, somalijski begunki, ki sama živi v Etiopiji, država ni izdala dovoljenja za prihod v Slovenijo in njeno združitev s sestro in svakom v Mariboru. Razlog, ki je na videz enostaven, če ga opazujemo zgolj glede na »črko zakonodaje« in brez ustvarjalno-kritičnega pravniškega premisleka, samo prekriva velik problem v ozadju, ki je politično-kulturno-moralni. Uradniki so se pri zavrnitvi Faysine prošnje za prihod v Slovenijo in združitev s sorodnikoma sklicevali na določbo zakona o mednarodni zaščiti, ki kot družino določa le primarno družino, ne pa tudi brate in sestre. In kot že tolikokrat poprej so takšnemu razumevanju in takšni uporabi zakonskih členov pritrdila redna sodišča, vključno z vrhovnim sodiščem.

Pooblaščenka somalijske deklice, Mojca Nadles, svetovalka za begunke, je na drugi strani ves čas poudarjala prepričljiv in pravilen pravni argument, da je obstoj družine odvisen predvsem od obstoja dejanskih tesnih vezi, ne od črk na papirju. Sodnice in sodnike je podučila, da je tako že odločilo tudi evropsko sodišče za človekove pravice. In da je treba tako razlagati ne le ustavno pravico iz 53. člena ustave, po kateri država »varuje družino«, ampak tudi temeljno človekovo pravico do varstva družinskega življenja iz 8. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. Poduk je bil zaman. O tem lahkem pravnem vprašanju je ponovno moralo odločiti ustavno sodišče. V svoji odločbi (št. U-I-309/13) je pojasnilo: v posebnih okoliščinah in utemeljenih primerih, kakršen je tudi primer Fayse, je treba kot »družino« razumeti tudi »tesne medsebojne vezi« med določenimi osebami, prav posebej pa med brati in sestrami.

Zakaj je bilo torej tudi v tem primeru treba počakati na odločitev ustavnega sodišča? Problem je po eni strani res v pretirano kazuističnem zapisu zakonodaje, ki odločevalcem skoraj ne dovoljuje pravoustvarjalnega ali pravodajnega mišljenja, ker jih sili zgolj v obkljukanje, ali so vsi pogoji in točno tisti pogoji, ki jih zakon izrecno zahteva, da bi določena oseba prišla v Slovenijo, v celoti in nedvoumno izpolnjeni. Problem je torej res v »črki« zakonodaje, ki pod pojem »družine« ne uvršča bratov in sester. Zakon »po črki« dovoljuje le združitev otrok in staršev.

A problem je tudi širši. Najprej je politično-zakonodajni: avtorji slovenske zakonodaje očitno premišljeno želijo, ne le dopuščajo, da so pogoji za prihod tujcev, azilantov in beguncev v Slovenijo, tudi pogoji za združevanje družin, čim bolj strogi. Gre za odraz političnega samorazumevanja države, ki se kaže skozi zakonodajo. Gre za odnos nacionalne pravne politike do humanizma in za institucionalizacijo odnosa države do humanitarnosti. To pa je odnos zaprtosti in izogibanja.

Potem je problem javnoupravno (institucionalno-administrativno) praktični. Državni uradniki želijo in zmorejo razumeti pravne predpise le in izključno »po črki«, brez pravnostrokovnega, intelektualnega, empatičnega, humanističnega, moralnega in humanitarnega preseganja »črke« zakonodaje. In problem je, še enkrat več, žal, pravosodni. Sodnice in sodniki rednega sodstva, vključno z vrhovnim sodiščem, želijo in zmorejo razumeti in uporabljati besedila členov v pravnih predpisih na enak način kot državni uradniki: le golo formalistično in legalistično-zakonistično »po črki«.

Lahko bi namreč ravnali tudi drugače in ta pravni problem glede pogojev za prihod tujca v Slovenijo, ne le konkretni primer, urgentno rešili. Sodišča bi tako lahko odločila mimo črke zakona in se pri tem neposredno sklicevala na ustavo, na duh slovenskega pravnega reda, utemeljen s temeljnimi ustavnimi načeli in vrednotami, na evropsko konvencijo o človekovih pravicah in na precedense evropskega sodišča za človekove pravice. In če bi se jim takšna ustvarjalno pravodajna drža pri sojenju premočno upirala, bi lahko postopek prekinila in nemudoma zahtevala od ustavnega sodišča presojo ustavnosti zadevnih zakonskih določb.

Za kaj takega pa mora biti pri sodnicah in sodnikih izpolnjen zelo pomemben, dolgoročen, filozofski, intelektualen, kot tak pa moralno samoopredeljevalni pogoj: sami sebe ne smejo videti in razumeti zgolj kot gole formaliste, surove administratorje, razčlovečene tehnokrate in kafkovske procesualiste. Videti in dojeti se morajo kantovsko: kot privilegirance, ki jim je zaupana posebna družbeno-politična naloga, odgovornost in čast: intelektualno in duhovno dojeti (pravoslovno) teorijo ter jo s pristojnostmi in pooblastili prelivati v družbeno prakso, da bodo ljudje kot osebe spoštovani v največji meri, človekove pravice najbolje zaščitene in človečnost prepričljivo udejanjena. Ta pogoj ni izpolnjen.

Politična etika namesto sodniške morale

Širino in usodnost obravnavanega problema je mogoče opazovati še z enega, zdi se, da nadvse pomembnega zornega kota. V sklepni fazi raz-reševanja primera somalijske deklice se je v proces vključil minister za zunanje zadeve. Uspešno. Najprej je primer prenesel na delovno agendo vlade, ki je izglasovala uradno podporo prihodu Fayse v državo. Končno pa je (okrog tega se ne gre sprenevedati) z javno izraženim prepričanjem v oddaji Epilog (Pop TV, 5. februarja 2015), da lahko ministrstvo za notranje zadeve že naslednji dan sprejme končni sklep o privedbi deklice v Slovenijo, posredno prisilil ministrstvo za notranje zadeve, da je to tudi storilo. Ni odločilno in celo ni pomembno, ali je šlo pri tem za pragmatično politično etiko. Pomembno in celo odločilno je, če so ukrepi javne oblasti, ki imajo tako izrazit humanistični in humanitarni pomen, odvisni od takšne pragmatične politične etike točno zato in natančno v tolikšni meri, ker obstaja tolikšen primanjkljaj empatije, humanizma, morale in človečnosti, naj zapišem človekoljubnosti, v pravosodju.

S tem teleološko politično samorazumevanje (v smislu, kaj je dobro za nekoga individualno-partikularno, za nekega politika, za neko politično stranko) postane pogoj za učinkovito zaščito temeljnih in ustavnih pravic tujcev, azilantov ali beguncev. Zakaj? Zato, ker primarna institucionalizirana zaščita istih pravic istih ljudi v pravosodju odpoveduje ali je že povsem odpovedala (samo da si tega ne tisti, ki so odpovedali, torej sodnice in sodniki, ne tisti, ki vedo, da so prvi odpovedali, torej mi, ne priznajo/priznamo). To ni samo zaskrbljujoče, ampak je grozljivo in – v diskurzu pravne civilizacije kot vladavine prava – usodno.

Neoliberalni cinizem

Ta primer nazorno kaže, kako tudi pri delovanju javne uprave in rednega sodstva očitno ne gre za odnose med ljudmi, ampak za odnose med stvarmi. Oseba, o kateri se odloča, sploh ni oseba, ni človek, ampak je objekt odločanja, stranka-predmet. Mar ni to pošastna neoliberalno kapitalistična drža uradništva in pravosodja? Izpraznjena humanizma. Tega ne spremeni niti liberalno cinična retorika, ki deluje kot cunami jezikovnega sprenevedanja in osebne hipokrizije, servirajo pa nam jo uradniki, politiki in nosilci sodniške funkcije, ko na vprašanje, ali ste za to, da se zaščiti integriteta in življenje somalijske begunke, in ali ste tudi za to, da se omogoči združitev družine, za katero je slovenska zakonodaja pred razveljavitvijo na ustavnem sodišču trdila, da sploh ni družina, glasno odgovorijo: seveda smo za to. Ne, niso pokazali, da so res za to!

Primer Fayse filozofsko nazorno kaže, kako močna je pri nas (po Sartru) »absolutna intuicija« pri pričakovanju, da se bo zagotovo zgodilo nekaj slabega, če se bo tujcu, azilantu ali beguncu omogočil prihod v državo. Četudi bo ta prihod, za razliko od oteženega, servilnega, surovega in nečloveškega, samo normalen, nikakor pa ne podarjeno privilegiran in nepreverjeno neodgovoren. Primer kaže, kako daleč smo (po Kantu) od »etičnega napredka v svobodi«. Kaže tudi, kako neiskreni znamo biti pri uprizarjanju solidarnosti, empatije in humanitarnosti, kadar se kot politična skupnost, kot nacija, počutimo (spet ta koncept) ogroženi. Ko nas zajame strah. Povsem iracionalno.

Ob tem primeru tudi ne smemo spregledati komaj verjetne pasivnosti in dejanskega neobstoja-pred-javnostjo ministrice za notranje zadeve. Naredimo se naivne in vprašajmo, ali gre morda za posebnost funkcionarske drže, ki ministrici zagotavlja še več časa za še bolj učinkovito reševanje najtežjih problemov v okviru njenih pristojnosti. Pretiravajmo z videzom naivnosti in pomislimo, ali je ministrici tudi v tem primeru ignoriranje medijev in javnosti, kar marsikdo morda neupravičeno razume kot njeno hiperaroganco, oholost in osupljivo predrznost, omogočilo hitrejše reševanje tega primera. Zdi se, da gre za nekaj povsem drugega. Za kaj res gre?

Knjiga Jona Ronstona z naslovom The Psychopat Test med drugim pojasni enostaven test za ugotavljanje, ali bi človek, tudi tisti na pomembni javni funkciji, morda lahko bil psihopat: z vprašalnikom za preverjanje njegove empatičnosti. Potemtakem tudi z vprašanjem: ali je humanitarni razlog legitimen razlog za privedbo tujca v državo – kaj o tem res mislite?

Dr. Andraž Teršek je ustavnik in pravni filozof, zaposlen na Univerzi na Primorskem, matično na Pedagoški fakulteti.

1

Somalijska deklica pretresla slovenski parlament. Dnevnik, 29. novembra 2014, novinarja Uroš Škerl Kramberger in Meta Roglič; Slovenec, ki je postal v Bosno izgnani tujec, Dnevnik, 3. januarja 2015, novinar Primož Knez; S Harvarda pred slovensko ustavno sodišče. Dnevnik, Objektiv, 31. januarja 2015, novinarka Kristina Božič.