Prejšnjo nedeljo je denimo Slovenska tiskovna agencija objavila intervju s predsednikom vlade, v katerem je spregovoril tudi o zmagi Sirize, in nato o pomoči, ki jo je Slovenija namenila Grčiji, o tem, da nam je v Sloveniji težko gledati zelo težko situacijo mnogih državljanov Grčije, a da mora Grčija izpolniti svoje obljube, ker se z vsem tem soočamo tudi v Sloveniji, kjer skoraj vsak državljan čuti in vidi, kako boleč proces je to...

Temu je nato sledil zagonetni del:

»Slovenija zato ne more in ne sme pristati na kakršen koli odpis dolga ali kakršen koli ukrep, ki bi Grčijo razbremenil njene objektivne zavezanosti k strukturnim reformam. V nasprotnem primeru bom to kot predsednik vlade zahteval tudi za Slovenijo, saj morajo biti skupna evropska pravila enaka za vse.«

Težko gledamo družbo, ki jo je varčevanje popolnoma razjedlo in kjer je najnovejša raziskava inštituta Prolepsis, opravljena v 64 atenskih osnovnih šolah, ugotovila, da četrtina otrok prihaja iz družin, ki vsakodnevno v lastnih želodcih okušajo lakoto. Dobro. Tudi v Sloveniji vemo, kako drage so »strukturne reforme«, prevedene v življenja običajnih ljudi – po podatkih statističnega urada je lani s svojimi dohodki težko ali zelo težko preživelo mesec 32 odstotkov gospodinjstev.

»Strukturni ukrepi« in zaveze, ki jih je bila Grčija prisiljena sprejeti, in jih želi nova vlada spremeniti, so družbeno škodljivi, o tem ni nobenega dvoma. In »strukturni ukrepi« po ukazih iz Bruslja, ki jih poznamo tudi v Sloveniji, so tem ukrepom zelo podobni, če že niso identični. Zato napoved, da bo predsednik vlade zahteval spremenjene pogoje tudi za Slovenijo, zveni logično. A zakaj potem vehementno in ultimativno zavrača možnost, da bi Slovenija Grčijo podprla in si s tem posledično povečala možnost, da se tudi sama razbremeni zavezanosti škodljivim ukrepom?

Morda je problem v politikah, ki jih Siriza zastopa, četudi bi lahko bili prvi ukrepi nove grške vlade inspirativni za slovensko še relativno mlado koalicijo. Grški premier je denimo takoj zaustavil privatizacijske procese in obljubil vrnitev zakonskih zaščit najšibkejših skupin v družbi, revnih delavcev in upokojencev. Vlada bo ponovno zaposlila tudi protizakonito, pod ukazi trojke, odpuščene snažilke, katerih boj pred finančnim ministrstvom je postal simbolni izraz boja delavcev v Grčiji.

V Sloveniji medtem razvijamo tok misli, da Luka Koper in Dars v resnici izvajata le koncesijsko dejavnost na strateško pomembni infrastrukturi, ki je ne bomo privatizirali, lahko pa zato v naslednjih korakih morda privatiziramo obe omenjeni podjetji. Zakon za uravnoteženje javnih financ (četudi vmes mestoma razveljavljen in vseskozi ustavno vprašljiv), ki zaradi prepovedi zaposlovanja podhranjenim nadzornim državnim organom preprečuje, da bi opravljali svoje delo tako učinkovito, kot bi si želeli, še kar velja in ni nič bližje odpadu slabih zakonodajnih idej. Pravosodno ministrstvo želi spremeniti zakon o pravniškem državnem izpitu tako, da bi volonterskim pripravnikom na sodiščih odvzeli pravice, ki so jih dobili z novo delovnopravno zakonodajo – z njo so postali upravičeni vsaj do povrnitve stroškov, povezanih z delom, ki ga sicer neplačano opravljajo. To, sedaj ugotavlja pravosodno ministrstvo, je preveč delovnopravnih pravic.

Ob takih kontrastih med novimi grškimi politikami in slovenskimi političnimi ukrepi ne preseneti, da v Grčiji tudi drugače razumejo, kje naj vlada išče priznanje o svoji kredibilnosti in verodostojnosti ter komu je zavezana. Za zdaj jo zanima le verodostojnost v očeh volilcev. Zavezana, politično in simbolno, se čuti le državljanom in državljankam Grčije. Verjetno so tudi zato v sredo, ko se je odvijala prva etapa pogajanj grškega finančnega ministra z njegovimi evrskimi kolegi, tisoči zasedli glavna trga v Atenah in Solunu, da bi izrazili simbolno podporo politiku, ki je v Bruslju zastopal njihove interese. V gesti solidarnostni so na ulice v podporo grškim politikom in državljanom stopili tudi ljudje v Bruslju, Londonu, Lizboni, zbrali so se pred berlinskimi brandenburškimi vrati, v Frankfurtu in Parizu, Nikoziji ter Rimu... Med vse več Evropejci se krepi zavedanje, da bo grška usoda na dolgi rok skupna vsem, če se ne spremni varčevalna politika EU in njena obsedenost z neoliberalnimi idejami o uravnoteženih proračunih ter krčenju vsega, kar je ali bi lahko bila država.

Včasih absurd ne zbledi tudi po večkratnem branju. Siriza ni nevarna politična sila zaradi svojih idej in politik, kar implicitno priznava tudi slovenski premier: če bo Siriza zaorala ledino in dosegla spremembe v evropski politiki, bo tudi on, tako obljublja, pristavil slovenski lonček. Ustoličene politične sile Sirizo sovražijo, ker širi ideje ljudi o tem, kaj bi bilo treba storiti in kako naj ravnajo pogumni politiki. Dokazuje, da je edina verodostojnost, ki je lahko za politike pomembna, verodostojnost v očeh ljudi. Evropejcem postaja jasno, kako se lahko obnašajo in kaj lahko dosežejo politiki, ki zastopajo interese svojih državljank in državljanov. Treba bo pristaviti svoj lonček.