Fantje so menda zelo bistri (imajo tudi sestro, a v filmu skoraj ne nastopa), njihova glavna prostočasna dejavnost pa je, da iz domačih materialov izdelujejo rekvizite in poustvarjajo prizore iz filmov (The Usual Suspects, Pulp Fiction, The Dark Knight…).

Podoben »stik z resničnostjo« je imel Henry Darger, »nori« samotar iz Chicaga. Bil je tih in vase zaprt manualni delavec, ki se ni pogovarjal z nikomer. Vse, kar je o svetu vedel, je prihajalo iz sveta kulture – dnevnega časopisja, Biblije in knjig o ameriški državljanski vojni. Po njegovi smrti so v stanovanju odkrili čudaški, a čudoviti in mojstrski opus. Ustvarjal je tako, da je prerisoval junake iz stripov, jih umestil v povsem samosvojo zgodbo, ki pa se je mešala z drobci nacionalnih mitov in vsakodnevnih časopisnih novic.

Oba primera sta nadvse hvaležna za razmislek o vpetosti človeka v množično kulturo, do katere mere ga ta določa, kako vpliva na njegovo razmišljanje in fantazije. Pri obeh primerih bi lahko govorili o »outsider« umetnikih, ki živijo tako rekoč v osami (bi rekel v puščavi, a je slednja, sicer z veliko začetnico, v slovenskem prostoru zadnje čase dobila nov pomen), a so dejansko popolnoma znotraj kulture.

Vprašajmo se, kakšno sliko bi si človek ustvaril o svetu, če bi ga zadnji teden opazoval le skozi slovenske medije.

Mimogrede, prvo temo, ki bi jo mogoče opazil, a ni omejena le na Slovenijo, sestavljajo vprašanja o novih grških politikih: kakšno jakno ima Janis Varufakis? Zakaj Aleksis Cipras nima kravate?! Ipd. Imam teorijo, da so mediji v zadnjih letih besedo »revolucija« uporabljali večinoma v povezavi z »modna«, zdaj pa se tega nekako ne morejo otresti.

Če pa bi v tem času opazoval le slovenske medije, bi dobil vtis, da so glavna vprašanja, s katerimi se ljudje ukvarjajo, vprašanja kulture. Mnenja pa so si nadvse različna. Ena gredo v smeri državotvornosti. Da je umetnost temelj slovenskega naroda, ki je prav s pomočjo kulture prišel do zadostnega samozavedanja, ki je na koncu kulminiralo v nastanku lastne države. Druga mnenja so temu nasprotna: koliko ima smisla, da se država ukvarja z nagrajevanjem kulture, da je to zastarela, malodane eksotična in nezdrava oblika medsebojne povezave.

Potem je tu odnos denarja in kulture. Nedavna televizijska oddaja, ki je bolj ali manj sovpadala s kulturnim praznikom, je predstavila »pravo idejo« v prodaji podob(ic). Sicer so gospo, ki je nedvomno ena najboljših podjetnic pri nas, predstavili kot eno »najbolj uveljavljenih slovenskih in hkrati francoskih sodobnih slikark«, a ker gre za poslovno oddajo, jim takšnih netočnosti ne gre zameriti. A tudi kulturne rubrike »resnih« časopisov zadnje čase niso imune na fascinacijo z denarjem. Tam se skoraj tedensko, če ne, pa vsaj mesečno, pojavljalo novice o novih rekordih dražbenih hiš pri prodaji umetniških del.

Denar je dandanes vendarle merilo, s čimer se strinja tudi velika večina anonimnih komentatorjev na spletu: naj se umetniki dokažejo na trgu, ne pa da so prisesani na državne jasli. S tem v zvezi je črnogorski pesnik Vladimirj Đurišić pred časom povedal eno bolj zanimivih strategij. Ker je bilo lokalno financiranje kulture usmerjeno v »nacionalne mite«, se je njegova skupina prijavila na razpis za slepe in slabovidne in dobila zadosti denarja za vzpostavitev literarnega portala ProLetter. Zelo dobro (in nadnacionalno) je deloval dve leti, vse do trenutka, ko so se prijavili na pravi razpis za literaturo – in ostali brez denarja. Takrat je namreč administracija ugotovila, da ne delajo za ljudi s posebnimi potrebami. Kar je Đurišić komentiral, da vendarle gre za ljudi s posebnimi potrebami, torej za tiste, ki »potrebujejo dobro novo književnost«.

Dalo se je zaslediti tudi različne »utilitarne« poglede na kulturo. Dobra je za gospodarsko rast (npr. med letoma 1999 do 2003 so kulturne industrije rasle za 12 odstotkov hitreje od povprečja), obenem pa so naredili tudi raziskavo, da so menedžerji, ki obiskujejo kulturne prireditve, bolj uspešni od tistih, ki jih ne. Skoraj nasprotna temu je ideja o umetnosti, ki je zmožna spreminjati družbeno ureditev, ki kaže nove poti upiranja, razmišljanja, delovanja in odnosov med ustvarjalci, ki ima torej emancipatorni potencial in odpira pot v novo družbo.

Izvrstno je, da se vsaj en teden v letu ljudje intenzivno ukvarjajo z idejo kulture in umetnosti v sodobnem svetu. A za hec sledimo prvotni ideji, da bi torej posameznik iz okolice dobival le te informacije, potem pa, kot Henry Darger ali Volčji trop, tudi sam naredil kakšno umetnino. Kaj bi nastalo? Verjetno kaj slabega … a niti ni nujno, da to ne bi bilo dobro. Če sledimo logiki, da je kultura dobra za gospodarsko rast in dobra za kreativnost menedžerjev, bi slaba umetnost načenjala verjetno obe. Gospodarska rast bi bila manjša, menedžerji bi sprejemali slabe odločitve, kar bi peljalo v negativni razvoj in prej ali slej pripeljalo do spremembe sistema? Mogoče je revolucionarna umetnost, ki jo iščemo, pravzaprav ... slaba umetnost?