Da cenim iskrenost zaključnih ocen, sem Timoteju in sošolcem, med katerimi jih je nemalo s štiric in petic zdrsnilo na rob zadostnih ocen, povedala že nadležno velikokrat. Z vsako generacijo namreč pišem svojo zgodbo. Čez leto dni se bo letnik 1997 vpisoval na fakultete in odpotoval v negotovo prihodnost, kar pa ne sme biti izgovor niti zanj niti zame. Z mojimi ocenami, pa čeprav so bolj relativno iskrene kot absolutno pravične, ne sme nihče lažno trgovati. Niti Timotej niti njegova sošolka odličnjakinja niti kdor koli od mojih dijakov z mavrico ocen od ena do pet. Domnevam, da je tudi Timotejeva osnovnošolska učiteljica ocene zaključevala v prepričanju, da svojim učencem dolgoročno največ doprinese s poštenostjo. Kot kažejo analize, gre za pristop, ki slovensko mladež lahko reši iz močvirja zavajajočih povprečij. Sodeč po ocenah v spričevalih bi namreč morali biti slovenski devetošolci svetovni prvaki v znanju. Da so kolajne prejeli skoraj vsi udeleženci teka na devet let, s čimer je merljivost dosežkov zvodenela, njihov tek pa je uvrščen na seznam dobrodelnih prireditev, ni pomembno. Pomembno je, da inštituti, ministrstva, centri in zavodi beležijo nadpovprečne hektarske donose.

Ups. Zaključne osnovnošolske ocene ter rezultati nacionalnih preizkusov znanja (NPZ) se osupljivo razhajajo. Tudi neusmiljeni mednarodni preizkusi znanja naravoslovne in siceršnje pismenosti nam v zrcalu kažejo enako neslavno podobo kot standardizirane domače meritve. Iiiiii, poglejte še enega cesarja brez gat, zvončklja iz necenzuriranih statističnih prikazov širom po svetu in domovini. A leta sprenevedanja so slovenski sluh omamila. Vsi smo odlični. Naši otroci tudi. Vsi smo najboljši. Naši otroci še bolj. V imenu visoke samopodobe smo vsi srečni – naši otroci morajo biti še bolj. In vi, ki krojite šolska oblačila, ste odgovorni za našo srečo.

Pobarvaj, obkroži, podčrtaj. Za črkovanje besede ŠOLA: petica, za izračun ena krat ena: petica, za odgovor, katera reka teče pod savskim mostom: petica. O, kako pameten in priden zarod vzgajamo. Če nismo najboljši, pa boljših od nas gotovo ni, petica na petko leti. Če so na steklih naših naočnikov rožice in srčki, vidimo vse v rožicah in srčkih. Neuspeh, kje le? Pri pisanju NPZ in mednarodnih testov se pač kaže nemotiviranost. Če bi bili naši otroci motivirani, bi bili njihovi rezultati odlični. Smrkavci iz drugih držav, ki so naše mladičke prekosili v pisanju, branju in računanju, za vsak pravilen odgovor najbrž dobijo piškot.

Šalo na stran. Piškote na stran. Pravičnega in hkrati popolnoma objektivnega sistema ni – niti v internih ocenah niti v zunanjem ocenjevanju. Naj bo izbirni sistem tak ali drugačen, na koncu njegovega temnega predora ostaja le brlenje zaupanja, s tem pa z roko v roki hodi tveganje. Brez njiju smo lahko le lažno odlični in za nekaj statističnih hipov … srečni.

Normiranje prehoda iz osnovne na srednjo šolo in od tam dalje je kvadratura kroga. Nerešljivost je neizogibna, vendar so v praksi dobrodošli vsaj približki. Še tako dober približek pa je seveda mogoče izboljšati ali izstreliti daleč od cilja. Zato zaupajmo staršem, da otroke vzgajajo, kot mislijo, da je prav. Zaupajmo učiteljem, da učence poučujejo in ocenjujejo, kot mislijo, da je prav. Absolutnim in relativnim napakam navkljub.

* * *

P.S. Spoštovani Objektivni Urednik, od mene ste pričakovali preveč. Domnevam, da ste pričakovali objektivno in uresničljivo rešitev vpisnih zagat slovenskih šolarjev. Ampak jaz imam le diplomo profesorice matematike. Moje zmožnosti izračunavanja človeške omejenosti so omejene. Neomejeno zaupam le v mlade, s katerimi se srečujem pri svojem delu. Posredujem vam njihovo sporočilo za javnost. Sporočiti želijo tole: »Vi kar računajte svoje-naše točke. Mi jih bomo izračunali po svoje in ko bo čas za to.«

Marta Zabret poučuje matematiko v Gimnaziji in srednji šoli Rudolfa Maistra v Kamniku.