Ministrica ima pozitiven pogled na dogajanje. Tam, kjer mi vidimo minus (na računih), ona vidi plus. Lepo. Ja, res je, da je denarja manj, ampak lahko bi nam vzeli še več, če se ministrica ne bi uprla. Lahko ji verjamemo na besedo, čisto dobro pa ne vemo. Rada ima kulturno dediščino, jemlje ji pa nekaj čez milijon evrov. Na investicije lahko pozabimo. Malo manj jemlje avdiovizualnemu področju. Zgolj predvidevam, da bodo vsote na razpisih manjše. Dodaja manjšinam, arhivom, ljubiteljska kultura ostaja nespremenjena. Nekaj številk je, predvidevam, razmetano po različnih postavkah, kakšno izplačilo bo zamujalo. Klasičen špar program. Klesti umetniške programe, ki so najbolj vitalen del ustvarjalnosti in že sedaj pod minimumom. Približno 140.000 evrov jemlje nevladnim organizacijam. Produktivnemu, toda finančno gledano karitas sektorju v kulturi.

Ne, ne gre za manj sredstev za nevladne organizacije, ta številka, ta minus je samo zato, ker ministrstvo plačuje manj za prispevke duhovnikom, je bila njena razlaga. Okej, potemtakem, si mislim, je denarja sedaj dejansko več za nevladne organizacije. Ne. Je pa res, da mi matematika nikoli ni šla dobro. No, pri duhovnikih oziroma prispevkih se ji je zgodil še en prelep lapus. Rekla je, da manj duhovnikom plačujejo socialno oskrbo. V prevodu gre za plačevanje prispevkov za socialno in pokojninsko zavarovanje. Deležni smo jih lahko samozaposleni, ki ne presegamo približno 20.000 evrov bruto letno, in duhovniki. Uradno se temu reče prispevki, ampak ministrica je zabila žebljico na glavico in temu rekla socialna oskrba. Prav ima. V bistvu gre za socialni moment. In seveda oskrbo. Ki pritiče revnim, ranljivim, bolnim – te, aneda, oskrbujemo. V nadaljevanju je povedala, da bo kar nekaj zakonov spremenila, vendar ne v celoti. Potrebuje mir za razmislek, nove raziskave. Tiste, ki se sedaj valjajo po predalih, so od njenih neuspešnih predhodnikov. Ona pa piše novo zgodbo.

Toda, pozor, najboljše šele prihaja. Poudarila je skrb za samozaposlene v kulturi. Po njenem nas vsi izkoriščajo. Nevladne organizacije v kulturi, javni zavodi, obstaja utemeljen sum, da tudi kolegi samozaposleni. Sistemska zloraba, incest, nasilje doma – skratka, samozaposleni smo očitno odlična snov za rubriko kronika. Izkoriščanost samozaposlenih je podkrepila s primerom z vizualnega, likovnega področja: »Šli smo v odprte ateljeje, da imajo možnost, da sami razpolagajo s sredstvi, ki jih dobijo na razpisih, ne pa da ta sredstva pridejo direktno nevladnim organizacijam, ki jih pa potem na neki način tudi izkoriščajo, da se morajo odpovedat svojim nadomestilom oziroma razstavninam. Sedaj bodo sami svoj gospodar.« Preprosto ni res. Nevladne organizacije v kulturi so v resnici že nekaj let dolžne plačevati razstavnine umetnikom. Taka je tudi dikcija razpisnih pogojev ministrstva za kulturo. Kar pa ne velja za javne zavode. Ti praviloma razstavnin ne plačujejo, če že, so minimalne. Stvar dogovora, proračuna, tudi kompenzacije. Pri razstavnini gre za neke vrste honorar, razpisni pogoji določajo vsote glede na to, ali gre za skupinsko ali samostojno razstavo. Če se nevladna organizacija prijavi in na razpisu dobi sredstva, mora razstavnine, večkrat edini honorar za umetnike, plačati. Da je zadnji razpis za odprte ateljeje nabor zmede, da se ne ve, kdo kaj lahko in kdo ne, je bila ministrica že obveščena. Reagirala še ni.

Poleg tega, da ne znamo brati številk, smo bili tako posredno deležni še mešanja sestavin, ki ne gredo skupaj. Kako lahko od nekoga, ki ne ve, kakšne razpisne pogoje določa hiša, ki ji načeluje, pričakujemo karkoli novega, reformnega? Spremembe terjajo poznavanje terena, zakonov, vsebine, organizacijskih, finančnih in še kakšnih vidikov. Če ne bodo naredili domače naloge, se poglobili v materijo, bo ministrstvo za finance še naprej edini kreator (ne samo) kulturne politike. Zadnje, kar si želim, je reforma sektorja s skrito agendo varčevanja.

Celotna družba se spreminja. Naše ministrstvo se pa dela, da je na padalski paradi. Ne, ne letimo v nebo, režete nam krila, in to ni umetniška akcija. To so strgani baloni. Akrobacije v zraku niso elementi sodobnega plesa ali cirkusa, samo padamo in hlastamo za zrakom. V zraku sicer zgleda lepo. Dokler ne bomo treščili ob tla.