Bo EU odšla v zgodovino?

Evropska unija na preizkušnji

Vsesplošno občutje med evropskimi državljani v preteklem obdobju gospodarske krize je bilo, da bo ta motnja minila. S tem prepričanjem so volilci podpirali sredinske vlade, ki so nenehno prisegale na varčevanje in centralizacijo EU. Danes smo v letu 2015. Položaj se za veliko Evropejcev ne izboljšuje in začenjajo se spraševati o koristnosti varčevanja in centralizacije. Zasejano je globoko seme nezadovoljstva.

Grčija je na robu ekonomskega kolapsa. Stopnja brezposelnosti znaša 22 odstotkov, zaposlitve nima 50 odstotkov mladih, gospodarstvo se je skrčilo za 7 odstotkov. Tisti del prebivalstva, ki je pripadal srednjemu sloju, je obubožal. Rezultat tega so radikalna leva vlada in desna politična gibanja. Podobno je v Španiji v porastu radikalno levo usmerjena stranka Podemos. Tudi Portugalska in deli južne Italije niso imuni za gibanja, ki so vzniknila zaradi nezadovoljstva. V drugih delih Evrope so v vzponu desničarska gibanja, ki dvomijo v koristnost Evropske unije. Zaradi ekonomskih stisk nasprotujejo migraciji in prostemu pretoku ljudi v Evropi. Skupna točka teh gibanj je zahteva po zaščiti prebivalcev v okviru državnih meja, po krepitvi moči nacionalne države in njene zmožnosti, da zaščiti svoje državljane. Njihovo prepričanje ogroža koncept prostega pretoka delovne sile in lahko tako ovira prost notranji trg. Zajeda v srž EU, ki je kot ekonomska entiteta zrasla iz koncepta proste trgovine. Če je ta ogrožen, je ogrožen celoten koncept Evropske unije. Treba se je soočiti z dejstvom, da številni naši sodržavljani ne čutijo koristi EU, preveva jih občutek izločenosti in bojijo se za svojo neposredno prihodnost. Če bodo postali osrednji politični tok, bodo širom Evrope izvolili politike, katerih delovanje ne bo več usmerjeno v poglabljanje in integracijo EU. V kolikor državljani čutijo neustavljivo potrebo, da začno ščititi lastne ekonomije ali omejevati prosto gibanje znotraj Evrope, bodo postali vprašljivi temeljni stebri EU.

Prav zato bodo pogajanja o težavnem položaju Grčije v naslednjih tednih ključnega pomena. Njen izstop iz območja evra oziroma tako imenovani grexit ne bi imel le ekonomskih, ampak tudi globoko politično dimenzijo. Temu se je treba izogniti. Grčija ni anomalija ali osamelec v Evropi, pač pa predstavlja jedro elementarnega trenda evroskepticizma. Kako bomo reagirali na porast nacionalističnih gibanj, radikalno levo usmerjenih grupacij in drugih, ki so nezadovoljni z aktualno evropsko zgodbo, je ključnega pomena. Tega ne smemo ignorirati.

Smo pred največjo preizkušnjo vse od ustanovitve Unije. Vendar ne gre le za test EU, temveč predvsem za test naše demokratične zrelosti. V Evropi so se dogajale revolucije in začeli dve svetovni vojni, ker ni bila zmožna preseči medsebojnih razlik. Toda evropske družbe so se razvile, naši sistemi so postali bolj reprezentativni in bolj demokratični. V naši družbi omogočamo razlike ter izražanje različnih pogledov, ne da bi se bile skupnosti nezadovoljnih državljanov primorane zateči k nasilju. Trdni demokratični sistemi imajo vgrajene samokorektive. To pomeni, da imajo zmožnost razreševanja notranjih problemov in nasprotij brez nasilja in brez tako velikih korekcij sistema, da bi bila lahko ogrožena njegova demokratična narava.

Nasprotje, s katerim se soočamo, je, da je za izboljšanje delovanja ekonomskega sistema treba nasloviti trgovinska nesorazmerja in druga strukturna vprašanja, kar pa je mogoče razrešiti le z izgrajevanjem enotne fiskalne politike. Seveda pa potrebujemo za taka prizadevanja, ki globlje posegajo v nacionalne strukture, podporo evropskih državljanov. Ta podpora pa sedaj zelo manjka.

Glede na nevaren vzpon evroskepticizma bo verjetno treba upočasniti nadaljnje poglabljanje Evropske unije in se posvetiti reševanju izziva, o katerem se pogovarjamo že desetletja in ki zdaj prerašča v resen problem – to je demokratični deficit v Evropski uniji. Bruselj je še vedno preveč oddaljen od evropskih državljanov in zaupanje prebivalstva v strukture EU je na najnižji točki doslej. Zavedanje o skupnem dobrem, razumevanje med državami in predvsem grajenje skupne evropske identitete pa je generacijski proces.

Nepredvidljive geopolitične posledice

Morali bomo poiskati kompromis. In ta se začenja z Grčijo.

Dajanje koncesij predsedniku vlade Ciprasu ne bi smelo biti razumljeno kot poteza, ki bi mu omogočila politično preživetje doma, temveč bolj kot korak, s katerim se začenja resno naslavljanje stisk obubožanega prebivalstva Grčije. Kako bodo Grki gledali na Evropo, če jim obrnemo hrbet in jim ne pomagamo vsaj nekoliko olajšati življenja sedaj? Kako bodo drugi Evropejci, ki se počutijo obubožane in izključene, gledali na tako politiko? Kako so nemški državljani doživljali surove pogoje, ki so jim bili vsiljeni po prvi svetovni vojni (četudi upravičeno), in kakšne so bile posledice? Naslednja vojna. Ni moj namen postavljati vzporednic ali implicirati, da je pred nami takšna nesrečna prihodnost, pač pa želim izpostaviti, da potiskati nezadovoljne ljudi preko roba dolgoročno ne prinaša velikih prednosti.

Z geopolitičnega vidika bo ohranitev enotnosti znotraj EU dolgoročno prispevala k bolj varni in enotni Evropi. Grčija ni bila nikoli ekonomsko pogonsko kolo v našem prostoru, vendar je to, česar ji je primanjkovalo v politični ekonomiji, kompenzirala s prednostjo svoje geopolitične umeščenosti. Z močjo, ki ji ga daje geografski položaj, ima Grčija možnost ovirati trgovino v egejskem bazenu, komunikacijske in morske povezave. Kakršnakoli sprememba politike Grčije v tej smeri lahko prekine globalne pomorske tokove, ki vodijo skozi turško ožino, ali ovira projekte plinovodov oziroma naftovodov. To bi imelo škodljiv učinek za varnost v regiji. Rusija bi se nedvomno pozicionirala tako, da bi zapolnila praznino zaradi zrahljanih odnosov med Grčijo in drugimi državami EU. Po vzponu Sirize na oblast je opaziti večjo naklonjenost Grčije Rusiji. V primeru, da bi Grčija opustila evro in bila soočena z gospodarskim zlomom, bi se kakršna koli pozitivna gesta Rusije tej dolgoročno obrestovala. Rusija je že involvirana na Cipru, ki mu je dala posojila. Prav tako krepi odnose na Balkanu, vključno s Srbijo, Črno goro in Republiko Srbsko v Bosni in Hercegovini. Poleg tega so se odnosi med Turčijo in EU ohladili, Turčija ne vidi več svoje prihodnosti v članstvu v EU. Skratka, geopolitični vpliv EU v sredozemski regiji lahko zlahka upade.

Upati je, da se lahko države EU in Grčija dogovorijo o podaljšanju obstoječega sporazuma o vračanju dolgov in o podaljšanju izteka poravnave posojil, kot tudi o znižanju obrestnih mer na nekatera posojila. Morda bi bila sprememba nadzornega telesa, trojke, ki je sprožila v Grčiji veliko jeze, razumen kompromis. Obljuba Grčije o nadaljevanju strukturnih reform pa bi lahko omogočila zmehčanje nekaterih obstoječih pogojev držav upnic. Izhod iz te krize bo določil prihodnost same EU. Spremembe prihajajo, vprašanje je le, ali bodo šle v smer večje fiskalne enotnosti ali v smer povečane fragmentacije.