Slutim, da je bila konferenca o ženskih pravicah na savdski univerzi najkrajša konferenca v vsej zgodovini človeških konferenc. »Spoštovani odposlanci Njegovega kraljevega veličanstva, cenjeni člani uleme, dragi kolegi in prijatelji, dragi gostje,« je začel predsedujoči, recimo gospod rektor Khaled Al Humoudi, in slovesno privzdignil obrvi. »Odpiram veliko vsearabsko konferenco o položaju žensk v družbi!«

V amfiteatru je zadonel lep, četudi ne preveč evforičen aplavz, in kak trenutek pozneje je rektor naznanil začetek razprave. »Tema letošnje konference o položaju žensk je – ženske pravice v sodobni arabski družbi. Prepričan sem, da imajo naši cenjeni kolegi, profesorji in člani uleme veliko povedati o ženskih pravicah. Kdo bo začel?« je vprašal rektor in s pogledom zaobjel veliko univerzitetno dvorano. »Torej?«

Petsto moških glav se je zastrmelo v svoje sandale in na amfiteater univerze Qassim se je spustila gosta, zdaj že otipljivo nelagodna tišina. »Gospodje, ali bomo? Položaj žensk? ... No? Ženske pravice v sodobni arabski družbi? ... Kdorkoli?« je gospod rektor obupano poskušal animirati smetano arabske pameti in krožil s pogledom po dvorani kot sokol nad puščavo, po še minuti, dveh vsesplošnega nelagodja pa končno odnehal. »Zelo dobro,« je na koncu dvignil pogled, »s tem razglašam, da je konferenca o ženskih pravicah v sodobni arabski družbi končana!«

Po velikem amfiteatru je zadonel lep, skoraj evforičen aplavz in kak trenutek pozneje so se dragi kolegi, prijatelji in gostje razkropili po restavraciji univerzitetnega kampusa ter navalili na kebab, dolme, falafel in kuskus, v klepetu pa si izmenjavali komentarje na svoje nove patek philippove ure in iphonove »šestice«, okovane z dragulji.

Konferenca o ženskih pravicah v Savdski Arabiji je dala polet vzvišenemu zahodnjaškemu posmehu, in tudi če ne bi bilo zgovorne fotografije, ki pove več od tisoč besed, in tudi če ta ne bi bila pravzaprav stara tri leta, je te dni po spletu zaokrožila kot pristen – ni veliko takšnih – viralni hit. Ta zahodnjaški vzvišeni posmeh pa ne zveni bolj puhlo od polnega amfiteatra Univerze Qassim le zato, ker je v zadnjih treh letih prišlo do razcveta ženskih pravic v Savdski Arabiji: stroga verska policija je v tem času, na primer, odpravila prepoved vožnje s kolesom za ženske. Seveda, dokler so v nejavnem prostoru, pokrite z burko in v spremstvu moškega sorodnika.

Samo hecal sem se. Konferenca o ženskih pravicah leta 2012 v resnici ni bila tako kratka. Dobro, moderirali so jo izključno moški, osem modrih moških glav in niti ena ženska je vodilo razpravo o nadzoru rojstev in splavu, še pet učenih in v duhovni stan posvečenih glav se je prijavilo k razpravi o tej občutljivi temi – tudi med njimi, seveda, niti ena ženska – toda razprava o ženski sebičnosti, moški vesti in Božjem načrtu je trajala celih nekaj ur.

Le da to ni bila konferenca o ženskih pravicah v Savdski Arabiji, ampak skoraj istočasna seja odbora za reforme kongresa Združenih držav Amerike v smrtno resni razpravi o tem, koliko zakon o kritju stroškov splava žali verska čustva davkoplačevalcev. Večinoma republikanske, vendar pa izključno in stoodstotno moške glave – ob nekaj škofih in enem rabinu – o tem torej niso razpravljale v Savdski Arabiji, ampak v sami Domovini svobodnih, in to ne na začetku devetnajstega stoletja, ampak ob zori enaindvajsetega, globoko v času administracije Baracka Obame.

Sicer pa, če verske avtoritete na tako imenovanem sekularnem Zahodu ne bi imele prav takšnega formalnega družbenega vpliva kot na divjem, primitivnem Vzhodu, se nam ne bi tako kolcalo, ko smo v teh dneh enake fotografije kot z univerze Qassim gledali v srcu Evrope. Le da so, za razliko od islamskih učenjakov, člani papeškega sveta za kulturo dovolili fotografiranje in da njihovo zasedanje na temo »Ženske kulture: enakost in razlike« ni potekalo za zaprtimi vrati.

Človek bi sklepal, da je bila seja papeškega sveta o ženski enakosti najkrajša v vsej zgodovini človeških zasedanj, a ni bilo tako: kardinali, nadškofi in škofi, stoodstotno moške glave, so na temo o ženskih pravicah in spolni enakopravnosti zasedali od 4. do 7. februarja – cele štiri dni!

Jebemti, vse bi dal, da bi lahko bil tam vsaj zadnji dan, prejšnjo soboto. »Torej, gospodje, ali bomo? Položaj žensk? ... No? Enakost spolov v sodobni družbi? ... Prosim vas, jutri je nedeljska maša, kdorkoli?« je Njegova eminenca obupano pokušal animirati smetano katoliške pameti, ki je spodaj v svojih foteljih spala še od predvčerajšnjega popoldneva, in po minuti, dveh vsesplošnega nelagodja končno odnehal. »Zelo dobro,« je na koncu dvignil pogled, »s tem razglašam, da je zasedanje papeškega sveta za kulturo na temo 'Ženske kulture: enakost in razlike' končano!«

Kardinali in škofi so se predramili, po veliki dvorani je zadonel aplavz in kak trenutek pozneje so se dragi kolegi, prijatelji in gostje razkropili po vatikanskih hodnikih in komentirali živahno in zanimivo razpravo.

»Kakšen nateg!« je eden navrgel kolegu škofu. »Sem mislil, da gre za zasedanje o pravicah otrok!«