München je postal najbolj prestižna destinacija za ocenjevanje političnega in varnostnega stanja ter trendov na stari celini in širše. V letih po padcu berlinskega zidu je prej zaprti »svobodni svet« odprl svoja vrata mladim demokracijam »s ciljem širjenja svobode, liberalne demokracije, vladavine prava in človekovih pravic v smeri svobodne, demokratične in mirne Evrope«, kot se je prejšnji teden v Münchnu tega obdobja spominjal ameriški senator McCain. Udeleženka je postala tudi Rusija, dasiravno poraženka hladne vojne, na kar so jo redno spominjali McCain in njemu podobni »zmagovalci«. Putin je prav v Münchnu že pred nekaj leti najavil, da ima Rusija tega dovolj, rezultatom njenega nezadovoljstva pa smo danes priče v Ukrajini.

Predsednik Borut Pahor je bil, kot sam pravi, v Münchnu že pred šestimi leti, kot predsednik vlade. Tokrat pa se je konference udeležil, na povabilo organizatorjev, kot predsednik države. Ne samo udeležil, moderiral je enega od panelov o konfliktih (razen ukrajinskega) v Evropi. Ob robu konference je imel, kot se to spodobi, vrsto dvostranskih pogovorov: z generalnim sekretarjem Nata, ukrajinskim predsednikom, ruskim zunanjim ministrom, baltskimi in balkanskimi politiki in še bi lahko naštevali. Za vse to so mu na vladi pripravili informacijo o udeležbi na 51. münchenski varnostni konferenci. Nobenih izhodišč za pogovore in podobno, kot je to običaj, ko se najvišji predstavniki države doma ali po svetu pogovarjajo s svojimi sogovorniki. Ta izhodišča so namenjena temu, da vemo, kaj je »uradna politika« in kaj so zgolj osebna stališča, mnenja in ideje politikov.

Ko govori Merklova ali Biden, seveda nihče ne pomisli, da gre za osebna stališča nemške kanclerke ali ameriškega podpredsednika, temveč razume, da gre za politiko obeh držav, Nemčije in ZDA. Vendar pa naš politični sistem ni takšen kot nemški ali ameriški. Ko govori predsednik države na mednarodni konferenci, mora biti jasno, ali predstavlja uradna stališča slovenske vlade ali lastne ideje. V nasprotnem se kaj lahko zgodi, da mi (ali pa sam predsednik) razumemo, da govori v osebnem imenu, mednarodna javnost in sogovorniki pa to dojemajo kot uradno stališče Slovenije.

Niti zunanji minister Erjavec niti obrambni minister Veber nista imela časa, da bi se udeležila konference. Začuda sta imela druge bolj važne zadeve. Ni ju ganila prevladujoča ocena, da letošnja konferenca ni samo ena v nizu, temveč pomembna prekretnica v »letu nevarnega življenja«. Na njej so se neposredno izrisale vse aktualne geopolitične in geostrateške silnice v trikotniku Evropa-ZDA-Ruska federacija in divergentne, tudi diametralno nasprotne tendence številnih evropskih politik.

V času, ko pripravljamo novo zunanjepolitično strategijo države, nas bi to pa že moralo zanimati, mar ne? Morda pa bo naši vladi vse to povedal kar predsednik Pahor ad personam. Po ponesrečenem francosko-nemškem vlaku in Združenih državah Evrope nas tokrat navdihuje z astronomijo. Iz Münchna se, kot je povedal za Delo, vrača s prepričanjem, da se bo Slovenija kot zvezda (repatica) prej ko slej spet vrnila na evropsko nebo.