Kaj vam pomeni prevajanje, ste eden tistih srečnežev, ki zares delajo to, kar si želijo?

Sem in nisem. Vsekakor je prevajanje – in poustvarjanje nasploh – nekaj, kar me fascinira že od otroških let. Nekaj borgesovskega je v tem. Pišeš tekst, ki ni tvoj, pa vendar je tvoj, samo tvoj, na zelo resnični ravni – vendar tega ne sme nihče opaziti. Če kdo to opazi, prevod ni dober. Lahko je celo boljše literarno delo od izvirnika, kot prevod pa ni dober.

To poleg tankega posluha za glas drugega zahteva umsko in celo čustveno disciplino. Pravi zen, sploh zame, ki nisem »po naravi« nagnjena k disciplini, vse prej kot to. Povrhu s prevajanjem dajem duška gonu po pisanju, ki me nadleguje že od malega in se mu že od malega tudi upiram, ker je zame – poudarjam: konkretno zame – pisanje enako odrekanju iz-živetja tega, kar pišeš, oziroma prenosu tvorne življenjske energije na drugo raven. Zaenkrat je torej prevajanje srednja pot, na kateri se vsak dan sproti učim in rastem; pot, na kateri lahko ostajam – in celo moram ostajati – otrok. Kar sicer velja za poustvarjanje na splošno, se mi zdi. Preživljati se na ta način je zame neprecenljiva dragocenost.

Po drugi strani pa je ogromno drugih, zelo različnih stvari, ki bi jih rada počela – pogosto raje počela – pa jih iz najrazličnejših razlogov pač ne morem. Najrazličnejše stvari, povezane z vizualno in zvočno kulturo, pa tudi z raziskovanjem. Preveč jih je in preveč raznotere so, da bi jih bilo smiselno navajati. Predvsem pa je bistveno to, da me nobena ne bi potešila sama. Vedno, vedno bi hotela še druge. Zanima me svet kot celota, v vseh svojih pojavnih oblikah. Katera njegovih »faset« me v danem trenutku bolj pritegne, je seveda odvisno od tega, katera od mojih »faset« bi se rada izrazila v svetu.

Torej dopuščate možnost, da boste vendarle kdaj napisali tudi svoj roman?

Vse je mogoče, ampak dvomim. Moje življenje je roman – večinoma neprebran roman. Najbrž se sliši kot fraza, ampak točno tako čutim. Sicer pa, če že pišem, raje pišem fragmentarno.

Imate kakšen svoj majhen obred »očiščenja«, preden stopite v avtorjeve čevlje?

Niti ne. Odmislim sebe, kolikor je to mogoče, in se vživim v fikcijo, da je glas, ki ga berem, že moj glas – nepoznan moj glas. Potem me »glas« sam vodi naprej in mi sproti razodeva svoje globine, svoje odtenke – in tisto, kar ostaja neizgovorjeno. V tem odnosu, tem skoraj telesnem prisluškovanju, je nekaj rahlo podobnega plesu, čeprav bi to težko razložila. Vsekakor je to podoba, ki se mi pogosto utrne sama od sebe. »S tem-in-tem sva dobro plesala«, včasih pomislim.

Kaj vam pomeni prestop iz enega jezika v drugega, ali je mehanizem enak ne glede na to, iz katerega jezika prevajate?

Prestop sam je enak – mehanizem je enak – seveda pa je miselna arhitektura vsakega jezika specifična, neponovljiva. Čeprav se sliši kot obrabljena fraza, je vendarle res, da je vsak jezik v sebi sklenjen svet, avtorski glasovi v njem pa nekakšne »mikroklime«. Če odmisliš sebe – svoje miselne navade in svoje osebne izrazne registre – je prestopanje iz jezika v jezik preprosto kot presedanje z vlaka na vlak. Kar pa še ne pomeni, da bo prevod nujno dober. Ta prestop je seveda šele prvi korak.

Predvidevam, da ste zaradi osebnih okoliščin najbolj domači v španščini. Je torej napor večji, če prevajate na primer iz angleščine, ali pa vas prav na domačem terenu čakajo pasti samoumevnega?

Pravzaprav sem bila »trojezičen« otrok; mama je z mano govorila slovensko, oče »srbohrvaško« – jaz pa z obema slovensko. Španščina je prišla pozneje, pri nepolnih petih letih. Zanimivejši primer je moj brat, ki pa je res vse tri jezike spoznal in obvladal sočasno.

Če se vrnem k vprašanju: španščina je v pravem pomenu globoko zakoreninjena v meni; ampak to ne pomeni, da mi je vedno, sploh pa zdaj, ko že tako dolgo nisem več v špansko govorečem okolju, kaj bliže od, recimo, angleščine. Pa ne le zaradi večje izpostavljenosti angleščini, temveč zaradi nekakšne naravne afinitete, ki je najbrž povezana z miselno zgradbo posameznika. Še več, mislim, da v človeku – vsaj v človeku, ki ima razvit čut za jezik – obstajajo zvočno-izrazne afinitete, ki presegajo razum. Pri sebi sem, recimo, že pred leti ugotovila, da ima, iz meni neznanih razlogov, moj glas najnaravnejšo, najbolj sproščeno, najbolj polno lego v germanskih jezikih – celo tistih, ki jih sploh ne obvladam, recimo v nemščini. To sicer ni neposredno povezano s prevajanjem, se mi pa vendarle zdi zanimivo in pomenljivo.

Vsekakor pa se pri prevajanju – pa ne le tam – zavestno poskušam izogniti pastem »predobro« znanega, inercije. »Samoumevnost«, v bistvu je to umska lenobnost, je po mojem eden človekovih največjih in najbolj zahrbtnih sovražnikov. Nič ni samoumevno. Ne v jeziku ne nikjer drugod.

V kakšni meri se slovenščine ob prevajanju učite, v kakšni jo ustvarjate, če vemo, da je ravno prevajanje eden najbolj živih izvirov bogatenja slovenščine?

Tako je, to ste lepo povedali. In treba je to povedati, ker se daleč premalo ljudi, celo prevajalcev, tega zaveda.

Najbrž nihče ne raziskuje jezika tako temeljito kot prevajalec. Ko iščeš izrazna sredstva za res pravšnje ubesedenje – sploh pa ubesedenje formulacij nekoga drugega, ki torej ne dovoljujejo »bližnjic« in umske lenobe – spoznavaš vse notranje omejitve in nepričakovane širjave jezika, njegovo notranjo logiko. Kar zadeva izrazno učinkovito jedrnatost – tisto, s čimer ima verjetno največ začetnikov največje težave – sem se največ naučila od lektorskih posegov urednikov, ki so zelo pogosto tudi sami izkušeni prevajalci, recimo od Aleša Bergerja.

Zelo rada pa raziskujem slovenščino tudi v prostem času – kolikor je čas, ko sobivaš s tujim tekstom, sploh prost – recimo z branjem starih besedil, časopisnih člankov, starih slovarjev in podobnega. Pa ne zaradi besedišča, čeprav je to zelo zanimivo in koristno, temveč predvsem zaradi vpogleda v kontinuiteto jezika, v tvornega duha jezika. Da ohranim in nahranim občutek za jezik, za njegove globoke zakonitosti.

Slovenščino torej »ustvarjam« – ali soustvarjam, kadar kujem nove besede – le toliko, kot mi dovoljuje prav ta starodavna notranja logika, njen duh. Kar je več kot dovolj. Slovenščina ima v sebi vse potrebno za kleno in plemenito izražanje česarkoli, prav vsakega pojma – tudi za kovanje novih besed po potrebi.

Kar je izvrsten odgovor lenuhom, ki presajajo tujke, češ da drugače ni mogoče.

To je verjetno posledica dejstva, da se posluh za jezik, stik s koreninami jezika – izgublja. Dežurni krivec za to, kot še za marsikaj, je globalizacija; v resnici pa so k tej jezikovni eroziji, žal, veliko prispevali tudi jerobi tega jezika, namreč s prepogostim, nepotrebnim, kar samovoljnim spreminjanjem pravil. Če človeku prepogosto spremeniš pravila igre, ga igra neha zanimati. In točno to se dogaja. Ljudje, ki so kot otroci ponotranjili pravila svojega jezika, so danes zbegani in negotovi glede rabe najpreprostejših jezikovnih pravil. Česa takega nisem zasledila nikjer na svetu. Seveda ima veliko vlogo pri tem globalizacija, ampak če je neki organizem, v tem primeru jezik, v sebi trden, preživi vse mogoče zunanje pritiske. Prav zgodovina slovenščine je lep primer tega.

Izredno zanimivo in vsekakor zgovorno je recimo to, da v slovenščini obstajajo izrazi, ki so v »javnem« jeziku splošno veljaven standard, v resnici pa jih nihče in nikoli ne uporablja. Taki primeri so pritrdilnica »da« (ki je povrhu umetno vsiljen uvoz), »toda« in »ter«. Ali pa to, da za izraz »na primer«, kot kaže, nihče niti ne opazi, da je tako po obliki kot po naglasu popolnoma skregan s slovenščino. Problem niso takšne besede ali izrazi sami po sebi – problem je v inertnem odnosu do jezika in, kot rečeno, celo izgubljanju posluha za jezik. Ta se kaže – kar je mogoče še najbolj zastrašujoče – celo v izgubljanju starodavne, plemenite melodije jezika, recimo naglasa na zadnjem zlogu. Melodija jezika je neposreden izraz duha, ki je oblikoval jezik in narod.

Vse to je relevantno tudi zato, ker se zna zgoditi, da čez nekaj let veliko bralcev sploh ne bo več zmožno slediti tekstom – torej tudi prevodom – ki bodo uporabljali ta jezik v vsem njegovem bogastvu.

Ali obstajajo različne slovenščine z ozirom na to, iz katerega jezika prevajate? Kako slog izvirnika in njegovo kulturo prenesti v drug jezik, kako na primer ohraniti posebnosti ene izmed španščin? Kaj s slengom, ki je tako lokalno pogojen?

Prav različni registri jezika so mi najljubši izziv. Vsekakor pa je prevajanje slengov eden najtrših orehov za vse prevajalce, povsod. Pogosto je namreč tako, da so narečja v ciljnem jeziku kulturno zaznamovana s specifičnimi predsodki oziroma stereotipi – če niti ne omenjam, da niso nujno razumljiva za vsakega bralca. Kakega splošno veljavnega pravila ni; pri vsakem tekstu posebej se odločiš, katero pot ubrati.

Slovenski prevajalec pa ima še to dodatno nadlogo, da mu živi jezik – torej jezikovna kultura in praksa slovenščine današnjih bralcev – precej otežuje delo. Narečja se namreč, sploh v javnem življenju, izgubljajo in jih ima marsikdo celo za nekaj sramotnega, manjvrednega – pri tem pa so prav narečja edini res živi jezik, vez z duhom, ki je rodil ta jezik, to kulturo, ta narod. Knjižni jezik in jezik javnih občil, ki je v praksi najbolj vpliven, sta umetna, politična tvorba. Zgodovinsko upravičena, seveda, ampak vendarle umetna.

Prevajanje naj bo tudi poslanstvo, ste skupaj s prevajalskimi kolegi zapisali pred leti. Kako je ob vse slabšem vrednotenju intelektualnega dela mogoče skrbeti za poslanstvo?

Samo tako, da svoje delo opravljaš čim bolje, ne glede na vse krivice in pomanjkljivosti zunanjega sveta. In s tem ne mislim samo prevodnega dela, seveda. Skratka, z delovno etiko.

Res pa je, da pri nas tragično primanjkuje stanovske solidarnosti in povezanosti, posebej na institucionalni ravni. Če bi obstajala, tisti, ki »ne razumejo« pomena našega dela – med drugim državne ustanove – ne bi mogli pometati z nami. In posamezniki ne bi bili tako sami in ranljivi, če in kadar se kaj zalomi. Tako pa dejansko, v praksi, ni nikogar, ki bi res varoval naše interese in učinkovito povzdignil glas v našem imenu.

V kakšni meri urednikom sami predlagate knjige, ki jih prevajate?

Praviloma ne izbiram del, ki jih prevajam. Raje vidim, da me »najde«, kar me pač najde, tudi – ali še celo – če do sloga ponujenega teksta ne čutim posebne afinitete. Tako človek napreduje, kot prevajalec in kot človek.

Če bi bila urednica, pa bi vsekakor predlagala tudi marsikatero starejše delo, klasična dela, ki v slovenščino še niso prevedena – in sodeč po nekaterih težnjah v založništvu, tudi nikoli ne bodo. Dobra literatura ne more »zastarati«. Če bi izbirala literarna dela za učbenike, bi bilo moje glavno merilo prav to. Inovativni jezikovni prijemi so načeloma krasna stvar, ne morejo pa biti sami sebi namen. Če so, je njihova vrednost zelo omejena.

Za učbenike ste izbirali likovne vsebine. Kaj vas je pri tem vodilo? Ali tudi sami slikate?

Kot otrok sem zelo rada risala, slikala sploh ne, ampak moja seznanjenost z likovnim ustvarjanjem izhaja iz študija. Študirala sem umetnostno zgodovino, ki je še in bo vedno ena mojih velikih ljubezni. Navsezadnje je zgodovina umetnosti zgodovina duha, kot je rekel Max Dvořák, eden od očetov te discipline.

Pri izbiranju likovne opreme sem se, kolikor je le bilo mogoče, trudila, da ni bila zgolj ilustracija, temveč bolj ali manj subtilno dopolnilo teksta, v dialogu s tekstom. Ravno zato mi je bilo to delo v veliko veselje.

Vam je najtežje prevesti težka, zahtevna dela, kot so bila dela Borgesa, Lime, ali pa denimo Littelove Sojenice, skrajno mučen zgodovinski roman o poboju Judov v vzhodni Evropi, pa stilno izredno raznolik in zato izjemno zahteven roman Enriqueja Vila Matasa Bartleby&Co?

Ne. Po svoje mi je celo najlaže prevajati zahtevna dela. »Najlaže« sicer ni najbolj natančen izraz. In kdor bi me videl, kako, sicer milozvočno, preklinjam pri takem delu, zmerjam avtorja – saj pozneje jim vse odpustim – in zavijam z očmi, bi se tej trditvi zelo čudil. Pa vendar... Ravno najzahtevnejši teksti zbudijo in sprostijo človekove potenciale. Ta proces je sicer lahko mučen, naporen, polomi ti kosti, ampak tako prestopiš vsaj v predprostor brezčasnosti, kjer se dogaja vse, kar je resnično, kjer je vse mogoče, ker je ena sama potencialnost. Povrhu disciplina, ki jo zahteva strogo upoštevanje razsežnosti tujega teksta, paradoksno človeka osvobaja, ker ni prostora za njegovo osebno prtljago.

Vas torej manj zahtevna dela dolgočasijo? Vas ob njih laže zagrabi skušnjava rutine?

Vsekakor. Manj zahtevna dela pač manj zahtevajo od človeka, kar pomeni, da laže podleže inerciji – oziroma, v mojem konkretnem primeru, da mora vpreči več napora, da se ji iztrga. Prav zato je po svoje laže prevajati težja dela.

Nedavno ste prejeli špansko prevajalsko nagrado esAsi, zanimivo pa je, da, kot je mogoče prebrati iz obrazložitve, pravzaprav ne toliko za predlagano knjigo Hiša duhov Isabel Allende, ampak za roman Enriqueja Vila Matasa Bartleby&Co. To je zanimiv precedens, ki nekako rešuje prezrte dosežke v preteklosti.

Saj, prav zato je to krasen precedens. Na splošno se mi zdi pametno nagrajevati dela iz širšega časovnega razpona, kot ta nagrada, ki upošteva skoraj desetletje del. To bi mogoče tudi spodbudilo ponatis nekaterih del, ki so že zdavnaj razprodana, kot, recimo, prav Bartleby&Co.

Izvirnik je večen, prevod ne – to preganja tudi vas, kajne?

Seveda. Res pa je, da drugače ne more biti. Naj bo torej prevod vsaj kolikor mogoče optimalno pričevanje jezika – živega, plemenitega, polnega jezika – prevajalčeve dobe.

Kaj radi berete, ali lahko berete, ne da bi v mislih prevajali?

Odkar prevajam, sicer bolj malo berem. Na splošno pa imam najraje »fragmentarne« tekste, kot sta Bartleby&Co. ali Binetov HHhH, ki bo vsak čas izšel; čeprav je ta popolnoma drugačen tekst od Vila-Matasovega. Tudi sama najraje pišem na tak način. Izmed klasikov so mi zelo blizu, recimo, Borges – pa ne tista dela, ki sem jih sama prevedla – Proust in Tolstoj, od novejših pa John Cowper  Powys in Kundera. Pa filozofsko-literarni teksti, kakršna je pri nas imenitna tetralogija Letni časi Marka Uršiča. Gaston Bachelard in Alain de Botton – slednji bolj slogovno kot »ideološko«. In biografije. Biografij se ne morem naveličati. Pravzaprav jih že kar zbiram. Biografije tudi takoj preberem, kar za druge zvrsti ne velja nujno.

In, ja, včasih je res težko brati, ne da bi nehote v mislih prevajala, sploh pri kakih zahtevnih ali posebno imenitnih formulacijah.

Radi plešete, imate radi glasbo?

Glasbo ljubim. Pa še to je premalo rečeno. Glasba je ločena od vseh drugih umetnosti, nad njimi – nad vsem. Zvočnost je eden od bistvenih gradnikov sveta; »urejena« zvočnost, glasba, ima zato izredno globok, silovit, potencialno preoblikujoč učinek. Brez posebnega pretiravanja bi lahko rekla, da je zame glasba »Božji glas«. In mogoče največje obžalovanje v mojem življenju je, da mi ni bilo dano postati glasbenica, konkretno pianistka in skladateljica. Skladam sicer občasno še vedno – glede tega skoraj nimam izbire – imam pa seveda velike težave z zapisovanjem. Milo rečeno.

Iz istega razloga ljubim tišino, kar v bistvu ni prav nikakršen paradoks. Posebej težko prenašam glasbo po lokalih – da o radiu ne govorim.

Pri prevajanju nekaterih del si rada predvajam glasbo, za katero vem, da je bila posebno ljuba avtorju besedila. Zdi se mi, da mu ali ji tako pridem bliže kot zgolj skozi napisane besede. In če meni osebno tista glasba ni všeč, je to še razlog več, da jo poslušam; tako si lahko obetam res bistven prestop v avtorjevo »drugost«. Mogoče je to le iluzija; je pa prijetna iluzija.

Tudi plešem rada, zelo. Ampak solo. Za kaj drugega je pri nas sicer bolj malo priložnosti, z izjemo diskotek ali plesnih dvoran, ki pa niso tista vrsta spontane družabnosti, kakršno imam rada. Torej plešem doma, večinoma sama, brez predpisanih korakov. Lahko bi celo rekla, da glasba pleše mene. Kar mi pravzaprav najbolj ustreza. Če prav premislim, bi za solo ples lahko rekla, da je metafora za moje življenje. Bolj ali manj srečen solo ples pod milim nebom, na glasbo, ki jo slišim samo jaz.