Bodočim dijakom in študentom naj bi pri odločitvi o ustrezni šoli ali fakulteti pomagali današnji in jutrišnji informativni dnevi. Ti so postali pravi spektakel, na katerega se inštitucije temeljito pripravljajo. Razumljivo, saj je za njihov obstoj (in njihove zaposlitve) pomemben vsak vpisani dijak in študent. Informativni dnevi dokazujejo, kaj vse se v določeni ustanovi da početi. Žal pa je to precej oddaljeno od vsakdanje šolske ali študijske realnosti. Na srečo, ponovno, se tega bodoči dijaki in študentje (malo manj morda njihovi starši) dobro zavedajo. Na mite, med katere bi lahko uvrstili tudi informativne dneve, se namreč ni dobro zanašati. Nikoli zares ne držijo. Šolstvo nikoli ni bilo popolnoma belo in varčevanje države ga še ni popolnoma pahnilo v črnino. Ves čas se v njem izmenjavajo različni odtenki sive.

Informativni dnevi tako mladim le pomagajo odločitev o šoli, ki največkrat temelji na informacijah iz prve roke – od že vpisanih dijakov ali študentov –, potrditi ali ovreči. Zato so se na eni od fakultet letos odločili, da z bodočimi študenti danes ne bodo posadili nobene rastline in ne bodo izvedli nobenega poskusa, ki bi se končal z nadzorovano eksplozijo. Informativni dan bodo vodili študentje, ki bodo študij predstavili po svoje in brez dlake na jeziku odgovarjali na vprašanja potencialnih novincev.

Katero srednjo šolo bi po vsem tem svetovali svojemu otroku, vnuku, nečaku? Tisto, ki bo krepila njegova zanimanja, v kateri se bo dobro počutil, bo uspešen, zadovoljen in bo napredoval na vseh področjih. To velja za bodoče dijake, pri študentih pa je drugače. Njihova študijska izbira bo letos zaznamovana s finančnimi stiskami fakultet, ki se odražajo v krčenju vpisnih mest – letos jih je kar tisoč manj kot lani.

Nespametno dolgoletno nezadostno financiranje visokega šolstva je današnje mlade oropalo temeljne državljanske pravice izobraževati se na želenem področju. Izbirati bodo morali med tistim, kar jim je pač skladno s kriznimi razmerami na voljo. Bodo pri tem in po tem uspešni in zadovoljni? Tega ni mogoče napovedati. Država pa bi morala končno odgovoriti na vprašanje, kakšne mlade državljane pravzaprav želi imeti. Dokler to vprašanje pometa pod preprogo, pa so mladi obsojeni na čisto nič filmsko ali literarno sivino nezavidljivo temnega odtenka.