Napočilo je liho leto in s tem ponovno čas za Gibanico, osrednji bienalni festival slovenskega sodobnega plesa, ki pričakuje svojo sedmo izdajo. Ta bo med 18. in 21. februarjem na različnih prizoriščih po Ljubljani, prikazal pa bo dvanajst predstav, realiziranih v zadnjih dveh letih, ter obsegal še zgoščen spremljevalni program.
Potem ko se je umetniški svet Gibanice leta 2013 poslovil – sestavljali so ga Rok Vevar, Goran Bogdanovski in Tamara Bračič –, je prireditev na novo splavljena kot partnerski projekt, ki dobiva razsežnosti platformskega tipa sodelovanja. Društvu za sodobni ples so se pri snovanju in opremljanju tokratne izdaje pridružili še Cankarjev dom, Bunker, Maska, Emanat, Plesni teater Ljubljana, Flota, Društvo Pekinpah, Plesna izba Maribor in zavod Federacija.
Iskanje »močnih položajev«
Selekcijo za festival že vse od prve izdaje leta 2003 opravlja mednarodna selektorska ekipa, tokrat so to Nina Meško, samostojna strokovna svetovalka za ples, hrvaška plesna kritičarka Iva Nerina in Marc Olivé López, programski vodja hiše plesa Mercat de les Flors iz Barcelone. Selektorji so izbrali enajst predstav, Maja Delak, ki bo uprizorila predstavo Kaj če, pa se je v program uvrstila kot nagrajena avtorica strokovne žirije Gibanice 2013 (v šesti izdaji so jo namreč nagradili za predstavo Sramota).
Kot so zatrdili selektorji, so osnovno vodilo njihovega izbora izoblikovale prijave same, seveda v razmerju do njihovega razumevanja konteksta slovenskega sodobnega plesa. Ob tem Meškova opozarja, da kar nekaj predstav, ki so bile narejene v preteklih dveh letih, ni bilo prijavljenih – kar je, seveda, posredno vplivalo tudi na izbor. Selektorji dodajajo, da so iskali »močne in avtentične umetniške položaje, ki pomikajo formo in vsebino sodobnega plesa prek varnih območij in poznanih strategij, bodisi v formatu, performativnosti, času, vsebini, povezavi z zvokom ali interakciji z realnostjo«. Ob esenci sodobnoplesnih predstav je bila za selektorje seveda pomembna tudi umeščenost slovenskih del na mednarodni sceni ali, natančneje, iskali so »najboljše načine uravnoteženja nacionalnega konteksta in mednarodnih tendenc«.
Množica različnih pristopov
Ob tem so dragocene ugotovitve selektorja Olivéja Lópeza, ki odpirajo pogled v problematiko internacionalizacije slovenskih plesnih produkcij. Kot pravi, je to zapletena tema, saj nima toliko opraviti s kakovostjo nekega dela, temveč tudi s tem, komu je to delo namenjeno. Delež uspeha v prebijanju meja seveda nosijo tudi naslovniki, delo mora namreč najti pravega »sogovornika«. »Sam menim, da plesna dela lahko zaživijo zunaj Slovenije, težje pa je vedeti, kateri so pravi, ustrezni prostori in konteksti za ta dela,« meni Olivé López. Ob tem je pomembno najti partnerja, ki dela lahko predstavi in z umetniki tudi sodeluje.
Nina Meško je prepričana, da je sodobni ples v Sloveniji v koraku s trendi na globalni plesni sceni. »Težko pa bi rekli, da kakšna estetska smer prevladuje. Prav obrnjeno, veseli me dejstvo, da je pri nas dovolj prostora za množico različnih pristopov k ukvarjanju s sodobnim plesom. Drži pa, da zaradi skromnega in nesistematičnega financiranja primanjkuje časa za poglobljeno delo pri predstavah.« Velika luknja slovenskega sodobnega plesa so seveda velike skupinske koreografije, priložnost za veliko produkcijo, še dodaja Meškova.
Premislek koreografskih praks
Spremljevalni program Gibanice bo v veliki meri posvečen življenju in delu plesalke, koreografinje in utemeljiteljice slovenskega sodobnega plesa Ksenije Hribar, hkrati pa se osredotoča tudi na afirmacijo koreografske vednosti, postopkov in praks. Dramaturginja Andreja Kopač je refleksijski fokus pospremila z besedami: »Če je tisto, kar določa slovenski sodobni ples, vztrajanje na robu, specifična kakovost in mnogoterost plesnih izrazov, prevladuje spoznanje, da je treba polje okrepiti in pogled izostriti, spodbuditi cirkulacijo in doseči odziv. Posebni gostji letošnje Gibanice – filozofinja, teoretičarka in dramaturginja dr. Bojana Kunst ter dramaturginja dr. Paula Caspão – bosta v okviru diskusije spregovorili tudi o koreografskih praksah in njihovi afirmaciji, ki jih je v zadnjih dvajsetih letih na Slovenskem šele treba zapisati in zgoščeno premisliti, da bodo lahko dobile mesto tudi v drugih kontekstih.« Ob kritičnemu uvidu v napredovanje in izmuzljivost presežne plesne vsebine bo spremljevalni program Gibanice prinesel tudi letno produkcijo dijakov in dijakinj srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana z naslovom Pleši z mano.
Od zadnje izdaje Gibanice leta 2013 Društvo za sodobni ples Slovenije podeljuje tudi nagrade Ksenije Hribar, ki pomenijo pomemben mejnik v uveljavitvi pri nas še neinstitucionalizirane, sistemsko razpršene in podhranjene umetnosti. Nagrade Ksenije Hribar so namenjene ustvarjalcem na področju sodobnih plesnih umetnosti v Sloveniji, torej tako avtorjem predstav kot njihovim podpornim članom, dramaturgom, teoretikom in scenskim delavcem. Letošnjo žirijo za nagrado sestavljajo dramaturg in teatrolog Blaž Lukan, kritičarka in teatrologinja Pia Brezavšček, sicer prejemnica prve nagrade Ksenije Hribar za kritiško delo, ter producentka Sabina Potočki. Tradicionalno pa bosta v okviru Gibanice podeljeni tudi nagrada občinstva in nagrada strokovne žirije, ki bo znana v teh dneh.
