Država ima resda tudi svoje skrivnosti. Najlažje je razumeti, da so to začasne skrivnosti. Recimo, da bi obveščevalno-varnostna agencija Sova odkrila, da med nami živijo nestrpneži in skrajneži, obskurni liki, ki organizirano delujejo v nasprotju z interesi svobodomiselne večine. Prav bi bilo, da bi bili državljani o tem obveščeni. A pri barabah to ni priporočljivo. Če bi izvedeli, da jih državna agencija opazuje, bi lahko svoje delovanje prikrili in bi jih izgubili z radarja. Razumljivo je, da določen čas o preiskovanju ne vemo veliko. Obveščeni bomo, ko jih bodo do konca preiskali. Dotlej pa naj država skrivnost ustrezno varuje. Če zna.

Na situacijo se da pogledati tudi z drugega konca: če je skrivnost tako slabo varovana, da jo naslednji dan najdete v časopisu, ni kaj prida skrivnost. Prave državne skrivnosti pozna samo zelo ozek krog ljudi, in če se kakšna vendarle znajde v časopisu, se natančno ve, kje iskati njen vir. Za to ni treba nadlegovati novinarjev. Ko vir pokaže na luknje v delovanju države, ga je treba pač najti in nagraditi.

Za primerjavo: novinarji Spiegla so pred štirimi leti objavili novico, da bo Nemčija dvesto tankov prodala Savdski Arabiji. Prodajati tanke režimu, ki ljudem seka roke in noge ter jih kamenja, ni šala. Nemčija Savdijcem orožja prej ni nikoli prodajala. Novinarji so odkrili, da je skrivni posel odobril zvezni varnostni svet. V tem svetu sedi devet oseb, s kanclerko Angelo Merkel na čelu. Odločitve devetih ljudi so velika državna skrivnost. Jezus je imel približno enako število apostolov, pa jih ni mogel imeti pod kontrolo. Najmanj eden je vse izblebetal. Novinarji – Luka, Matej, Janez in Marko – so, kaj bi drugega, zgodbo podrobno popisali za javnost.

Angeli Merkel ni padlo na pamet, da bi novinarje preganjala, četudi ji je padel v vodo posel stoletja. Savdijci so – to se je po nadaljnjih novinarskih preiskavah izkazalo lani – imeli za tanke že pripravljenih osemnajst milijard evrov. Ni znano niti, da bi Merklova preganjala »žvižgača«.

Ko v Sloveniji novinarji zapišejo informacije, ki so ali pa morda tudi niso skrivnost, pa se znajdejo pred sodiščem. Delova novinarka Anuška Delić je o povezavi med desničarskimi skrajneži in stranko SDS pisala, ker je informacije o njih našla na internetu. To, da je enake informacija imela Sova in pol državne politike, je njeno pisanje le še utrdilo. Politiki so o dogajanju na desnici vedeli vse, a niso ukrepali. To je skrivnost o državi – in ne državna skrivnost –, ki jo je bilo treba obelodaniti.

Politiki so zaradi kazenskega preganjanja novinarjev – poleg Delićeve še Mete Roglič in Petra Lovšina z Dnevnika ter Erika Valenčiča z RTV Slovenija – zdaj napovedali, da bodo kazenski zakonik spremenili. Češ da ni bilo tako mišljeno. Člen, ki inkriminira objavo tajnih podatkov, morda res ni bil napisan za novinarje, a uporablja se proti njim. To je zloraba zakonodaje. Člen je treba črtati in ne le kozmetično korigirati, kot to zdaj nakazuje pravosodni minister Goran Klemenčič.

Bralcem je treba vrniti veselje do branja skrivnosti. Kaj če se bodo slovenski politiki na tajnem sestanku dogovorili, da patrie prodajo nazaj Finski? Ali ne bi bilo fino to že naslednji dan prebrati v časopisu?