Ukrajinci na obeh straneh fronte so lahko zares zaskrbljeni. Njihov problem ni vojaške narave. Če bi bil, bi nad državo že leteli F-15 in Su-27, velika ukrajinska mesta pa bi bila zravnana z zemljo. Ker pa na ozemlju Ukrajine rešujejo politična vprašanja oblikovanja meja Evrope, z obeh strani podpirajo milice in jih oskrbujejo ravno toliko, da ne pride do velike vojne in da mir ni mogoč. Težava je, ker imajo konflikt v rokah zelo ekscentrični politiki, kakršnih evropska politika še ni videla. Ni videti, da bi kdo od sodelujočih branil interese evropskega kontinenta ali jasno nakazoval poti njegovega prihodnjega razvoja v blagostanju in varnosti. Človek pogreša Churchilla, de Gaulla in Adenauerja. Z veseljem bi vzel tudi Kohla in Mitteranda. Kogar koli. Gorbačova. Schröderja in Chiraca. Še goljufi Tony Blaire je bil boljši od tega, kar ima sedaj Evropo v rokah. Vsaj govoriti je znal. Evropa je znala proizvesti niz voditeljev, ki so znali vsaj v besedah razložiti, da ima kontinent smisel, njegovo politiko pa je mogoče razumeti. Danes vzbuja vtis kontinenta slepih, ki ga vodijo enooki.

Če bi človeku leta 1990 rekli, da se bosta čez 25 let o tem, kje bodo tekle meje Evrope, z Ukrajincem, ki se je polastil vseh državnih čokoladnic, pogajala obskurni ruski špijon in vzhodnonemška raziskovalka na kemijskem inštitutu, bi zelo nejeverno gledal. O usodi države na meji med Evropsko unijo in Rusko federacijo se pogovarjajo politiki, ki so vrgli politiko iz politike. Niti za Putina, niti za Merklovo, niti za Porošenka ni mogoče reči, kateri politični struji pripadajo in kakšno vizijo družbe podpirajo. Odlikuje jih pragmatizem, ki od njih zahteva, da taktiko pridobivanja in ohranjanja oblasti sproti prilagajajo okoliščinam. Ni jih mogoče prepoznati niti v ljudskem niti v socialističnem toku evropske politike. Nobeden od njih ne zastopa razvidne politične ideologije, programa ali razumljive platforme. Če spregovorijo o politiki, vsi trije v ekonomistični govorici pripovedujejo o posojilih in obrestih. Tako se je začela tudi ukrajinska kriza. Ne z vprašanjem političnega razmisleka o razvoju evropske ideje in njenega mesta na robu Azije, ampak o tem, ali bodo ukrajinske dolgove plačali Rusi ali Evropejci. Evropa ne mara plačevati tujih dolgov, Rusiji pa je zaradi nizkih cen nafte zmanjkalo denarja. Logično je, da Ukrajinci plačujejo zgodovinski dolg v naravi z zemljo in krvjo.

Na Vladimirja Putina se je v tej druščini mogoče zanesti. Nikoli ne reče tega, kar misli, in nikoli resno ne misli tega, kar reče. Z njim je preprosto poslovati. Za sogovornika in njegove interese mu je vseeno, skrbi samo za Rusijo in za svoje mesto v njej. In za to skrbi še kar dobro. Od Borisa Jelcina je prejel poraženo državo, ki je izgubljala vojno s Čečeni, vse njeno premoženje pa so prodajali na velikem bolšjem trgu. Za njega se vsaj ve, da hoče razširiti razširiti ozemlje Rusije tako, da bo imela zveza Nato čim težji dostop do Moskve. Noče pa direktne vojne z Natom, ker bi jo izgubil in predrago plačal.

Ampak kaj bi rada Nemčija? Kanclerka ima samo eno sporočilo: da je mir boljši od vojne, vojna pa slaba za posle. Vojna je zapravljivo početje v neskladju z varčevalno politiko stabilizacije evropskih finančnih institucij. Ampak to je vedel že Sun Cu, ki je vladarja opozarjal, da bo tudi zmago v vojni drago plačal. Poraz pa zares drago. Nemčija Putinu grozi, da bo vojno zaračunala vnaprej, in uporablja podobno govorico kot v spopadu z Grčijo: »Ali sprejmete naše pogoje ali pa boste obubožali.« Če Putin pogleda vojaški učinek sankcij, je lahko še kar zadovoljen. Odkar je Rusija pod težo sankcij in se ji ekonomija drobi zaradi nafte, ruske milice zavzemajo več ozemlja kot pred sankcijami. V vojnah pa ne gre za ideologijo ali ekonomsko učinkovitost. O tem se razmišlja po koncu vojne, ko pametni narodi zamenjajo voditelje. V vojnah gre za ozemlje. V tem spopadu ne gre za boljše ali slabše počutje Rusov, ampak za ozemlje Ukrajine.

Namesto da se evropska politika veseli škode, ki jo dela Rusom, bi morda lahko razmislila, kako realno pomagati Ukrajincem, da država znova ne zdrkne v norost, ki jo obeta že četrta generacija kleptokratskih politikov.

Obstaja možnost, da bodo naredili veliko neumnost in razdelili Ukrajino. Rešitev, ki je kot razumna ameriška rešitev obveljala na koncu vojne v Bosni, ima vse možnosti, da izpade pametno na pogajanjih z Rusijo. Zgled je privlačen. Putin se bo skliceval na Kosovo in zahteval priznanje samoodločbe narodov. Pri Krimu ne bo popustil. Pri Doneškem bazenu pa bo z veseljem sprejel model Republike srbske, ki se je Richardu Holbrooku zdela sprejemljiva rešitev. V vojni se tako kot v modi vedno ponavljajo isti kroji. V Ukrajini so spet so v modi mini krila. Če se Evropi pogajanja izjalovijo, bodo Američani Ukrajincem začeli dovažati orožje. Oni pač tako delajo. Obami pri Ukrajini svetuje Strobe Talbott, ki je leta 1994 Billu Clintonu organiziral ameriški prevoz iranskega orožja v Bosno. Talbott se je rodil v Daytonu.