Mnoge evropske države že kar nekaj časa vlagateljem zaračunavajo, da shranijo njihov denar. In centralne banke zaračunavajo poslovnim bankam. Ponekod tudi poslovne banke zaračunavajo strankam, če želijo le imeti denar na računu in ne v gotovini. Trend je očiten in verjetno bo tako kmalu tudi pri nas. Varčevanje torej stane. Ni naključje, da se je Velika Britanija odločila po 90 letih poplačati posojila, ki jih je najela leta 1927 za poplačilo stroškov prve svetovne vojne.
Negativne obrestne mere marsikatero ljudsko modrost obrnejo na glavo. Recimo »čas je denar«, saj so obresti dejansko plačilo za denar, ki ga je posojilodajalec posodil posojilojemalcu. Zdaj torej velja »več časa, manj (vrnjenega) denarja«.
Nizke ali negativne obresti omogočijo državam, da vlagajo tudi v projekte z zelo nizko dodano vrednostjo, kot so obnova cest, železnic in drugi infrastrukturni projekti. Pojavi se zelo tehtno vprašanje, ali je za državo v teh časih torej smotrno prodajati tovrstno infrastrukturo in drugo premoženje ali pa z obnovo in širitvijo povečati gospodarsko rast in tako BDP. Podjetja in vlagatelje pa nizke oziroma negativne obresti silijo, da presežke vlagajo v realno premoženje. Podjetja v nove zmogljivosti ali prevzem konkurenčnih podjetij, vlagatelje pa v nakup lastniških deležev podjetij. Podjetja so namreč v času tako nizkih stroškov financiranja vsaj kratkoročno bolj dobičkonosna. In lahko izplačajo višje dividende oziroma se njihova vrednost zvišuje. Po vsaki napovedi znižanja obrestnih mer so naložbe v delnice vedno bolj zanimive in tečaji na borzah rastejo. Kaj, če so cene delnic na borzah že (pre)visoke? Pojavijo se močni lobistični pritiski, da se da kupcem na voljo za nakup dodatno premoženje, ki prej ni bilo na trgu. Torej privatizacija. Ključna pri privatizaciji pa sta preglednost postopkov in pazljiva izbira kupcev oziroma njihovih virov kapitala.
V posebnem položaju so evropske banke, ki jih negativne obrestne mere, ki jih plačujejo centralni banki, silijo v širjenje kreditne aktivnosti, konkurenca pa jim znižuje obrestno maržo. Prihodki iz klasične bančne dejavnosti jim torej stagnirajo ali padajo in vedno bolj so odvisne od drugih prihodkov iz naslova opravnin (plačilni promet, kartično poslovanje, trženje zavarovalnih produktov). Delničarji bank zaradi izdatne kapitalske ustreznosti po sanaciji pričakujejo visoke dobičke, ki bodo pomenili ustrezen donos na kapital. In ker jih ni na vidiku, počasi obupujejo. Kljub rekordno visokim vrednostim borznih indeksov je indeks EURO STOXX Banks v zadnjem letu izgubil 12 odstotkov.
