In stvar je lahko še hujša, če gre za igralčev »come back«. Birdman je namreč film o igralcu Rigganu, nekdanji hollywoodski zvezdi filmov s stripovskim superjunakom človekom ptičem, Birdmanom, ki pa se zdaj namerava vrniti na sceno v povsem drugačni podobi. Ne več v filmu, ampak v gledališču, in to kot popoln avtor: sam je dramatiziral neko delo Raymonda Carverja, sam predstavo režira in v njej igra glavno vlogo. In že zato, ker gre za tako radikalen preobrat, celo neke vrste karierno revolucijo, zadeva seveda ne more potekati brez težav. Prva je že ta, da Riggana prav »nadjazovsko« nadleguje glas njegovega nekdanjega zvezdniškega lika Birdmana, ki se posmehuje njegovi ambiciji resnega umetnika. Večina drugih težav pa izvira s same gledališke »scene« in produkcije predstave, ki je vsa na trnih: tako sam Riggan kot njegov producent bosta bankrotirala, če predstava ne uspe, Rigganovi dvomi, porojeni z birdmanovskim »nadjazom«, pa že kažejo v to smer. Tam v kotu bara sedi »ubijalska« kritičarka časopisa New York Times, ki bi najraje predstavo raztrgala, še preden bi jo videla, ker tako ne mara teh hollywoodskih »spreobrnjencev«. In ne nazadnje, če ne predvsem, je tu novi Rigganov soigralec Mike, ki ne skriva težnje, da bi rad Riggana na odru zasenčil. Riggana igra Michael Keaton, ki je nekoč tudi sam poletel v hollywoodsko zvezdniško nebo v plašču Batmana, Mika pa Edward Norton, ki resnično igralsko zablesti, brž ko se pojavi. Predstava ima tudi ženske vloge, toda histerija novinke pred nastopom na broadwayskem odru je tokrat še najmanjši problem.
Premiera nazadnje uspe, in to prav triumfalno, toda pomembneje je, kako do tega pride. Tako da mora tudi birdmanovski porogljivi nadjaz nazadnje utihniti. K uspehu je namreč najprej pripomogel naključni, torej nenamerni eksces, ko se je Riggan skoraj gol, samo v spodnjicah, skozi množico na Times Squaru prebil v gledališče – posnetki tega »ekscesa« so se nemudoma znašli na internetu, milijonski ogledi na spletu pa so, kot Rigganu pojasni njegova hči, danes edino merilo uspeha. Drugi in najpomembnejši prispevek pa je krvav in torej hollywoodski, čeprav se pripeti na odru. Riggan namreč gledališko pištolo zamenja s pravo in si odstreli nos, tako da je lahko tudi tista stroga gledališka kritičarka zapisala, da je Rigganova predstava »vrnila kri« ameriškemu gledališču.
Z izjemo dveh ali treh eksteriernih prizorov se skoraj ves film odigrava v gledališču, kljub temu pa daje tako vrtoglav vtis, kot da leti na birdmanovskih krilih. Res je bil direktor fotografije Emmanuel Lubezki, ki je posnel tudi vesoljsko Gravitacijo, toda v Birdmanu je ta vrtoglavi vtis bolj povezan z Iñarritujevo idejo, da bi ves film posnel v neprekinjenem posnetku. Podrobnejši ogled bi verjetno odkril, da je bila vendarle kdaj potrebna montaža, a četudi je bila, vse reze odnese osupljivi tok podob in besed, kratkih scen, nabitih z energijo, vselej na robu norosti in energetskega kratkega stika ali preskoka v drugo mentalno ali fizično stanje. Ampak zanimiv oziroma bistven je učinek, ki je prav edinstven, to je namreč nič manj kot fuzija filma in gledališča, fuzija, v kateri se film utopi v gledališču in gledališče v filmu.
