Kakor koli že, vsekakor se piše rekviem za Ukrajino, kakršno smo poznali od leta 1991, pri čemer je za zdaj večja verjetnost, da bo že zdaj bankrotirana država prej obstala v coni somraka kot pa vzniknila kot ptič Feniks v naročju Evropske unije in Nata. Uporabljena kot žeton v igri s Putinovim režimom je za obe povezavi bolj neprebavljiva od balkanske četverice v njuni čakalnici, ker se je preobrazila v mnogo širše geostrateško vprašanje, ki ga je Zahodu zastavil ruski zunanji minister na münchenski varnostni konferenci: »Ali nameravate narediti varnostno strukturo skupaj z Rusijo, brez nje ali proti njej?«

Morda bi se do pravega odgovora dokopali prej, če bi se vprašanje glasilo: »Ali nameravate evropski mir reševati skupaj s Putinom, brez njega ali proti njemu?« Tako bi rešili ugibanja, ali je ukrajinska kriza poskus destabilizacije Rusije ali le spremembe režima v Kremlju, ki avtokratsko zastavljen ni kompatibilen z evroatlantskimi. Čeprav je celoten zahodni propagandni stroj uglašen na ruskega voditelja in izvajalce njegove politike, je v ozadju tega zaznati željo po atomiziranju največje, a tudi etnično zelo raznolike države, brez neke demokratične agende, podobno, kot se je to zgodilo v primeru Sovjetske zveze. Z izjemo baltske trojice, ki jo je objela EU, namreč lahko v preostalem ducatu osamosvojenih republik govorimo le o ravni demokratičnega deficita ter razpredamo, v kolikšni meri so plen velekapitala in političnih povzpetnikov. Po svoje simptomatično za mirovna pogajanja v Ukrajini je, da ta potekajo v Minsku, resda pod pasivnim okriljem tamkajšnjega voditelja Aleksandra Lukašenka, ki – očitno do Putinove vrnitve v Kremelj – velja za zadnjega evropskega diktatorja in mu je zaradi kršitve človekovih pravic še vedno zaprta pot v EU in ZDA. Geopolitika ima z načeli malo skupnega in če bo imel na Zahodu izobčeni, v Moskvi pa obrobni Lukašenko od tega verjetno korist na novembrskih volitvah pri podaljšanju dvajsetletnega predsedniškega mandata, je Putin tisti, ki se okoli tega vsaj ne spreneveda.

Potem ko je bila leta 1975 sprejeta helsinška listina o varnosti in sodelovanju v Evropi v zadnjega četrt stoletja kršena v vseh desetih točkah in se je drastično spremenil zemljevid Evrope, je sklicevanje na njena pravila v ukrajinski krizi licemerno. Priznati bo treba, da jo je, nedvoumno s prišepetavanjem ZDA, kuhala Evropska unija, zmotno prepričana, da bo s potiskanjem berlinskega zidu na Don in čez varna v svojem povečanem kokonu. Tako prestopljena rdeča linija, ki jo Obama vehementno pripisuje Rusiji, je sprožila dogajanja, ki jim je težko napovedovati končni razplet, ta pa je trenutno bližji nekakšni vojni kot kakšnemu miru. Še posebno, če se bo z obeh strani v Ukrajino vsulo orožje, ki že zdaj, kot v vseh tovrstnih konfliktih, najde tja ilegalno pot.

Če gre verjeti navedbam AFP, ki citira anonimne francoske diplomatske vire, bo imelo še vedno ne dokončno dogovorjeno srečanje Hollanda, Merklove, Porošenka in Putina v Minsku na mizi nekoliko predelan sporazum iz lanskega septembra – z dvema glavnima poudarkoma poleg prekinitve sovražnosti. Prvi je razmejitveno območje med sprtima stranema na ukrajinskem vzhodu, enakovreden pa nadzor nad ukrajinsko-rusko mejo pri preprečevanju vstopa tako imenovanih prostovoljcev in orožja v Donbas. Nekakšna ciprska rešitev, le da sta se v tamkajšnjo vojno zapletli dve članici Nata, tokrat pa prek Ukrajine smrtni sovražnici iz časa hladne vojne, ki sta jo na neki drugi in za Evropo morda še nevarnejši ravni, kot v času nadomestnih vonj po tretjem svetu, dodobra obnovili.

Nemška kanclerka in francoski predsednik sta to očitno dojela, vprašanje je, kako se iz nje elegantno umakniti in pri tem vendarle na okrepljenem prepihu pustiti Vladimirja Putina. Če že ni demonski, kot ga opisujejo nekateri zahodni mediji, je zaradi nezaupanja večjega dela Evrope velika ovira za vzpostavitev vzajemnih odnosov med Rusijo in EU, kakršne bi stara celina dejansko potrebovala znotraj globaliziranega sveta. Seveda ne gre spregledati Porošenka, ki bo moral po rekviemu za Ukrajino, kakršno smo poznali, pomagati uglasbiti njeno novo podobo. Pri tem bo moral upoštevati, da je vsaj za devetdeset odstotkov dobro leto trajajoče krize povod stanje, v kakršnem je Ukrajina bila, v niti ne desetih pa posledica ravnanja zunanjih sil, ki so jo izkoristile za svoje interesne zdrahe.