Nadaljevanje je znano. TEŠ 6, ki so mu poslanci s poroštvi dali bianko menico, se je pod novim vodstvom podražil še za dodatnih 130 milijonov evrov. Zaradi napovedanih izgub je začel majati finančne temelje HSE. Projekt je tudi zaradi poslancev državnega zbora postal »prevelik, da bi padel«. A iz te zgodbe se v Sloveniji nismo naučili ničesar. Slaba štiri leta pozneje se namreč ponavlja, tokrat pri drugem tiru med Divačo in Koprom. V državnem zboru so te dni podpise zbirali primorski poslanci vseh barv, pod pritiskom Luke Koper in Slovenskih železnic pa je očitno klonil tudi Miro Cerar. Odločitev je padla: država bo gradila projekt, četudi ta še zdaleč nima zaprte finančne konstrukcije.
Za razumevanje geneze drugega tira se je treba vrniti v čas, ko je slovenskemu gradbeništvu še vladal Ivan Zidar. Ta je že sredi prejšnjega desetletja ugotovil, da se gradnja avtocestnega križa končuje, zato je želel najti nov vir državnega infrastrukturnega denarja. Iz predalov se je – pod pokroviteljstvom prometnega ministra iz Primorske – vrnila ideja o gradnji drugega tira do Kopra. Projekt se je, še preden je bila zasajena prva lopata, zaradi »razkošnega« projektiranja z 800 milijonov evrov v dobrih štirih letih podražil na 1,4 milijarde evrov.
In tu nastopi glavna težava. Tega denarja država, pa četudi so v Luki Koper prepričani drugače, nima. Za zdaj edina možnost je, da iz enega od evropskih skladov prejme do 380 milijonov evrov. Kdo ji bo dal ali posodil preostalo milijardo evrov, ne ve nihče, še najmanj Cerar. Res je, da se je koalicija, ki naj bi bila zavezana vzdržnosti javnih financ, pred dnevi poenotila, da bo v projekt vstopil zasebni vlagatelj. A gre za račun, o katerem krčmar za zdaj še ne ve ničesar.
Pri drugem tiru torej ni vprašanje, ali ga potrebujemo, ampak ali se izplača v projekt siliti, četudi država ne ve, kako ga bo plačala. Ali bomo na oltarju nove proge za več let žrtvovali vse druge naložbe v železnice in obnove državnih cest? Reševanje teh dilem zagotovo ni želja vseh interesnih in lobističnih silnic, ki se za zdaj skrivajo za poplavo »javnih pozivov k gradnji železniške infrastrukture« (mimogrede, samo v zadnjih štirih letih je Slovenija vanjo vložila skoraj milijardo evrov). Njihov cilj je le eden: čim prej začeti gradnjo projekta. Že nekaj mesecev po tem, ko bo država v Bruslju zaprosila za evropski denar, ga bo morala začeti črpati. Zna se torej zgoditi, da bodo lopate med Koprom in Divačo zasajene, še preden bo država ugotovila, kako bo projekt pripeljala do konca.
S tem bo prepuščen tistim, ki bodo od njega imeli največ – tujim in domačim gradbincem, ki bodo lahko državo pod časovnim pritiskom zaradi črpanja denarja EU izsiljevali z aneksi. Država bo postala talka še enega »nacionalnointeresnega« projekta, ki se bo spremenil v orgijo podražitev in manipulacij. Njeni akterji nam bodo razlagali, da se projekta ne da več ustaviti, v državni zbor pa bodo nosili predloge zakonov. Cerarjeve domnevne skrbi o pomanjkanju »vidnih« rezultatov njegove vladavine bodo odveč. Z drugim tirom – zasnovanim, kot je – se bo zagotovo vpisal v zgodovino.