Maceriranih belih vin, ki jih danes od New Yorka do Tokia prepoznavajo pod imenom oranžna vina, si niso izmislili Francozi, niti Španci ali Italijani. Vina, narejena po postopku, ki ga sicer poznamo že stoletja – podaljšan stik jagodnih kožic ali celo pecljev z moštom – so v širni svet ponesli slovenski vinarji. Tisti, ki so po podpisu londonskega sporazuma leta 1954 in ukinitvi cone A in cone B ostali onkraj meja Jugoslavije in Slovenije – torej zamejski Slovenci. Epicenter pridelave drugačnega, naravnega, organskega, biodinamičnega vina se nahaja v vasici Oslavje na italijanski strani Goriških brd, v Colliu, kjer smo obiskali enega glavnih krivcev za nastanek četrte vinske barve – vinarja Stanka Radikona.
Maceriral je že pred Gravnerjem
Kako se je pravzaprav začela zgodba, ga podrezamo kar naravnost. Kdo v Oslavju je začel prvi macerirati bela vina? »Jaz. O tem ni nobenega dvoma,« izstreli, ne da bi trenil z očesom. Zakaj je potem vso slavo požel vaš prvi sosed Joško Gravner, ostale vinarje pa se vselej omenja kot njegove sledilce? »Jah, ker je pač Gravner.« Radikon zamahne z roko in smeje nadaljuje: »Sam sem vedno govoril, da smo začeli skupaj. Ni se mi zdelo pomembno, saj nismo izumili nič novega. Tudi sicer nisem človek, ki bi se obremenjeval s takšnimi malenkostmi. Se mi pa zdi naravnost smešno, ko kateri od vinskih piscev zapiše, da delam vina kot Gravner. Sam sem rebulo maceriral že leta 1995, on pa je dal prvi maceriran letnik na trg dve leti kasneje.«
A obstaja še predzgodba. Ko Radikon govori o tem, da so začeli skupaj, misli na ekipo vinarjev, ki so bili od leta 1980 do začetka devetdesetih kot rit in srajca. »V Italiji so nas klicali 'mafia Slovena' (slovenska mafija, op. p.), v njej pa so bili poleg Gravnerja in mene še Mlečnik, Kante, Bensa, včasih Batič in en vinar iz Veneta. Družili smo se, igrali karte, si pomagali in skupaj predstavljali vina,« se spomni naš sogovornik. In kaj se je zgodilo s slovensko mafijo? »Prišel je nek tip iz Montalcina v Toskani, ki se je najbolj razumel z Gravnerjem, ta pa se potem ni več toliko družil z nami in skupina je avtomatično razpadla. Šli smo vsak po svoje.«
A to je del naravnega procesa, pripomni Radikon. Če mu je za kaj žal iz tistega obdobja, mu je za to, da skupaj z Benso (vinska klet La Castellada) in Gravnerjem niso izpeljali projekta Oslavje. »Predlagal sem jima, da vsak od nas svojo zvrst poimenuje oslavje. Na ta način bi iz vasi naredili blagovno znamko, ki bi bila danes verjetno znana po vsem svetu – kot barolo ali brunello. A Gravner je šel ven z bregom, Bensa pa z bianco della Castellada, kar tržno žal nič ne pomeni.«
Rebula kot briški chardonnay
Drugačno filozofijo pridelave vina je Stanko Radikon sprejemal postopoma, pomemben mejnik pa se je zgodil leta 1995. »Študiral sem, kako bi domorodno rebulo, ki je imela sloves namiznega vina za pijančke, lahko naredili pomembnejšo. Da bi postala nekakšen chardonnay iz naših koncev. Verjel sem vanjo, saj je grozdje rebule zelo dobro za zobanje, a te dobre substance pri pridelavi v vino na konvencionalen način nikakor nisem mogel izluščiti. Najboljše namreč skriva v lupini. Ko sem leta 1995 polovico potrganega grozdja rebule deset dni maceriral, se mi je zazdelo, kot da sem pridelal neko povsem drugo sorto,« pove Radikon.
Sočasno je začel v vinogradih uporabljati le še ekološke pripravke in kemiji rekel zbogom tudi v kleti. Macerirano vino je lahko namreč strupeno, opozori Radikon, če vinar grozdja ne pridela stoodstotno naravno. Takšna vina namreč po navadi niso filtrirana in čiščena, zato je nekaj povsem običajnega, da je na dnu steklenice malce usedline. »To so mikroorganizmi, to je življenje. A če je življenje v steklenici zastrupljeno, se bo preneslo tudi na človeka,« poudari.
Naslednje leto je bilo malodane usodno. Ravno je začel graditi novo klet, ko je toča pobrala skoraj ves pridelek. V steklenice so napolnili vsega 2000 litrov vina. A ni obupal, le gradnja kleti se je zaradi neprizanesljive matere narave zamaknila za tri leta. Leta 1997 je maceriral že ves beli pridelek, na ta račun pa slišal ogromno kritik. »Šli smo proti tistemu, kar je zahteval trg, zato smo izgubili velik del naših odjemalcev. A prav je bilo tako, morali smo presekati popkovino s konvencionalnim, če smo želeli nekaj ustvariti.«
Namesto žvepla ščitijo tanini
Edini problem, ki mu še ni dal miru, je bilo žveplo. »Za večino to sicer ni problem, a sam sem si zadal, da bom pridelal vino brez žvepla, ker so vsi govorili, da to ni mogoče.« Tudi njegov prvi sosed Joško Gravner. A kot prvi je dokazal, da je to mogoče. Steklenice rdečega vina žvepla ne vsebujejo od leta 1997, medtem ko belo vino povsem brez žvepla stekleniči od leta 2001. »Pri dolgih maceracijah dobi vino precej taninov, ki so naravni antioksidanti. S tem torej dobi vino naravno zaščito. Pomembno je tudi, da je vino stabilno, preden se stekleniči. To pomeni, da mora biti v lesu vsaj tri, štiri leta,« na videz enostaven recept razkrije vinar, ki prizna, da je neuporaba žvepla hoja po robu, saj je končni produkt grozdja vendarle kis in ne vino. »Toda enako je pri mesu. Povsem sveže ni dobro, je trdo. Treba ga je uležati. In kdaj je najboljše? Tisti trenutek, preden se usmradi. Če si tako vesten, da ga spečeš pravočasno, je idealno, sicer ga vržeš psu,« se zasmeji. Pa je vino brez žvepla tržno uspešno? »Ne, za zdaj je to le moje zadoščenje. Morala pa bi biti taka vina 30 odstotkov dražja. A v tem trenutku niso, ker za večino ljudi žal nimajo dodane vrednosti. Počasi se bo tudi to spremenilo,« je prepričan.
Danes Radikon napolni do 35.000 steklenic na leto, njegova vina pa pijejo po vsem svetu. Največ v Italiji in na Japonskem. »Preden pridejo na trg, lahko traja tudi 14 let,« mimogrede pripomni med sprehodom po vinski kleti, kjer temperatura spontano niha glede na letne čase. Kako, prosim? Koliko let? »Rdeče vino po petih, šestih letih stekleničimo, potem steklenice v kleti počivajo še dodatnih šest let. Pri belih vinih je celoten proces nekoliko krajši. Te dni bomo stekleničili rdeča vina letnika 2009, prodajati pa bomo začeli letnik 2001.« Kje pa je zaloga, ki se nabira skozi leta? »V kleti,« se zasmeji in pokaže na velike sode iz slavonskega hrasta, v katerih je pet letnikov belega, in barike, v katerih je šest letnikov rdečega vina.
In kaj si misli pionir oranžnih vin o vse pogostejših posnemovalcih? »Podobno se dogaja s penečimi vini. Kar naenkrat ima vsaka kmetija mehurčke. In še nekaj sladkega za povrh. Tisti, ki macerirajo bela vina le zaradi mode, mečejo slabo luč tudi na vse tiste, ki delajo s srcem, kajti ne razumejo osnovnih pravil. Za maceriranje mora biti namreč grozdje ne samo naravno pridelano, ampak tudi povsem zrelo. Obira se ga šele, ko trta zaključi ciklus. Pečka mora biti močno temno rjava, sicer bodo v vinu zeleni, nezreli tanini, ki ljudi odvračajo od pitja,« opozori Radikon, ki ga – za razliko od nekaterih, ki macerirana vina opisujejo kot jantarna – oranžna barva ne moti. »S tem imenom so ta vina dobila identiteto, kar se – še posebno v Ameriki – močno pozna pri prodaji.« Na vprašanje, zakaj njegova vina bolj poredkoma najdemo na slovenskih vinskih kartah, zmaje z glavo in spomni na že nič kolikokrat izpostavljen slovenski problem: »Pred kratkim sem v eni od ljubljanskih vinotek za pollitrsko steklenico svojega vina odštel 40 evrov, kar je absolutno preveč – glede na to, da gre iz kleti za 15 evrov.«