Pravita, da sta na spletni strani bohinjskega TIC našla praktično vse, kar sta potrebovala: od znamenitosti skupaj z zemljevidi do gostiln z domačo hrano. Mogoče škoda, ker je bilo treba podatke, kaj je značilna lokalna domača hrana, poiskati drugje.

Na pot sta se odpravila z avtom. Saj ne da ne bi bilo še drugih možnosti, vendar bi morala Laščana prevečkrat prestopati, skupaj pa bi jima pot vzela veliko preveč časa. Vožnja je bila lepa, je povedal Anton, le podatku na avtocesti, kjer na tabli piše, koliko je še do Bohinja, ni preveč verjel.

TIC sta takoj našla, viden je in lepo označen, sprejem uslužbenke, ki je bila takrat v prostorih TIC, pa je bil po besedah zakoncev Brečko več kot prijazen. Svetovala jima je, kaj si morata ogledati in kam naj se odpravita, predlagala jima je tudi, kam naj gresta na domače kosilo. Med drugim jima je predlagala še izlet na Vogel, kar se jima je zdelo kar ugodno, saj bi za povratno vozovnico skupaj z enolončnico plačala 18 evrov, vendar bi potem dan preživela na Voglu.

Zelo sta bila navdušena nad muzejem sirarstva oziroma planšarskim muzejem v Stari Fužini. »Prišla sva sicer le pol ure prej, preden so muzej opoldne zaprli – ponovno so ga potem odprli ob 16. uri – vendar je bilo časa za ogled dovolj. Prijazna gospa, ki je bila tam, nam je tudi odgovorila na vprašanja, ki sva jih zastavila, obenem pa so bili vsi predmeti oziroma postopki, recimo izdelovanja sira, na kratko opisani na tablicah ob predmetih ali fotografijah.«

V Studorju sta Jožica in Anton fotografirala številne kozolce, ki so tamkajšnja lokalna znamenitost, v Srednji vasi, kjer je sirarna, pa sta občudovala lesene žlebove in lesene nosilce za te prav posebne žlebove. Po krajšem sprehodu po tej prijetni vasici sta pri odločitvi, kam naj se odpravita na kosilo, sledila nasvetu uslužbenke TIC. »V gostilni Hrvat so naju bili veseli že od vstopa v restavracijo. Takoj sva vprašala za domačo, značilno lokalno hrano in svetovali so nama bohinjske krape, polnjene s skuto, poleg so dali sirov štrukelj, pečen krompir, tri vrste mesa ter pečeno zelenjavo in gobovo omako... Razložili so nama tudi vse sestavine jedi, ki so jih prinesli na mizo, vse skupaj pa je bilo izredno dobro, okusno.«

Spominkov sta Jožica in Anton videla veliko predvsem v TIC. »Moram reči, da cenenih plastičnih lovilcev prahu ni bilo. Ponudba spominkov je v povprečju zelo v redu, veliko je lesenih izdelkov, poleg šalov, nogavic, kap in rokavic pa je bilo mogoče kupiti tudi domače klobase, izdelke iz medu pa zaseko... Kar velika izbira,« je povedala Jožica.

Oba, tako Jožica kot Anton, sta se strinjala, da sta imela ves čas izleta prijeten občutek, da so bili povsod zelo prijazni in gostoljubni, okolje pa brez izjeme urejeno in čisto. »Misliva, da bova še kdaj šla na izlet v Bohinj, nama je bilo zelo všeč,« sta povedala na koncu. vav