Na izvidnico sta se odpravila skupaj s sinom Dantejem in odkrivala nove možnosti, kako preživeti zimski dopust ali podaljšan konec tedna. »Po tej izkušnji v Bohinju se mi je spremenil ves koncept zimskega oddiha ali počitnic. Pred tem bi šla pozimi na dopust le v hotel, kjer se sprostiš, gledaš skozi okno, piješ vročo čokolado ali vino in greš v savno. Ko pa imaš enkrat otroka, moraš začeti iskati druge možnosti in Bohinj je bil popoln kraj, da sem začela svoje novo življenje,« je Ana povedala na kratko, kako sta jo Bohinj in njegova turistična ponudba očarala.

»O Bohinju sem vedela le to, da je tam jezero in da je del Triglavskega narodnega parka. Nato pa sem na njihovi uradni spletni strani www.bohinj.si prebrala, da je poleg jezera mogoče tam videti in obiskati ogromno drugih stvari,« je začela pripoved Ana, ki ji slovenščina ni tuja, toda njen uradni jezik je postal angleščina, v kateri se sporazumeva tudi z možem. Z možem pri iskanju informacij tako nista imela težav, saj je spletna stran dobra, v slovenščini in angleščini, prav tako nista imela pripomb k spletni strani hotela Bohinj Park v Bohinjski Bistrici, ki sta ga rezervirala pred odhodom. Vse je lepo razloženo, kje je hotel, kaj potrebuješ, kaj si lahko ogledaš pozimi, katere dejavnosti so na voljo, kateri dogodki so v katerem mesecu… »Za ta hotel smo se odločili, ker ponuja veliko notranjih aktivnosti, bazene, velnes, restavracijo. Ker je februar in ker je mrzlo, sem bila prepričana, da bomo večino časa preživeli v hotelu, saj se majhni otroci zunaj hitro utrudijo in jih začne zebsti. Ko pa smo enkrat prišli v Bohinj, je bilo povsem drugače, kot sem pričakovala,« je povedala Ana. Drugače? »Da, veliko bolje,« je dodala.

Slap Savica pozimi? Zakaj pa ne

Na pot sta se Ana in Milan odpravila s svojim avtomobilom. Da bi šla z javnim prevozom, sploh nista razmišljala. »V Sloveniji je obiskovanje turističnih znamenitosti z javnim prevozom precej zapleteno, predvsem pa počasno,« je dejala naša izvidnica. Tako sta se v petek najprej zapeljala v Ribčev Laz do jezera in seveda TIC, ki sta ga našla takoj, uslužbenka pa je bila izjemno prijazna in je govorila angleško. Dobila sta zemljevide in pojasnila, kaj vse lahko počneta tu pozimi, kje so dobre restavracije, kakšna je kulturna ponudba, da je ob sobotah odprta tržnica in seveda najpomembnejše, kaj vse je mogoče početi v Bohinju z majhnim otrokom. »Okviren program, kaj želim videti, sva sestavila že doma, ko sva brskala po spletni strani. Toda ko enkrat prideš v TIC in ti povedo še za druge možnosti, ki jih na spletni strani ne najdeš ali pa niso tako očitne, načrtu dodaš nove aktivnosti,« je pojasnila Ana. V TIC je mogoče kupiti tudi različne spominke, domače izdelke, celo bohinjski sir in mohant.

Po ogledu jezera in cerkvice svetega Janeza Krstnika so se zapeljali v sam konec Bohinja, do Ukanca in slapa Savice. »Doma sem gledala slike slapa in vseh tistih stopnic, ki vodijo do njega, ko pa smo prišli na parkirišče, smo bili sami, nikjer nikogar, le znak, da je zaprto, prehod pa na lastno odgovornost. Pot seveda ni bila očiščena, a nekdo je pred nami že hodil. Malce sem bila skeptična in me je bilo strah, navsezadnje sva imela poleg sina, ograje pa ni povsod, a nato sva se odločila, da si slap vseeno ogledava, če sva že tam. Dante je bil ves čas z nama v nahrbtniku in ko smo začeli hoditi, se znašli v popolnem miru in tišini, je vse postalo lažje. Morda je Savica spomladi res lepša, ko ima več vode, toda vsa ta narava, čudovit razgled z vrha… Res je bilo lepo,« je pripovedovala Ana o njihovi prvi aktivnosti v naravi.

Bohinj je v svoji spodnji in zgornji dolini poln kulturne dediščine, naša izvidnika oziroma kar izvidniki so si najprej ogledali Oplenovo hišo v Studorju iz 19. stoletja. Ko so prišli tja, je bila hiša zaprta, čeprav je pisalo, da je odprta. Ana je dejala: »Objavljena je bila telefonska številka ženske, ki vse to vodi, in ko sem jo poklicala, je rekla, da pride takoj in res je prišla v pol minute.« Navdušena nad njeno odzivnostjo in prijaznostjo sta si Ana in Milan ogledala hišo in njeno opremo, spoznala, kako so ljudje živeli nekoč, gospa ju je usmerila, na kaj naj bosta pozorna, dobila sta prospekt v angleščini in potem je sledil odhod v hotel.

Tam so imeli pozno kosilo ali zgodnjo večerjo, iskali niso nič tipično bohinjskega, zato so si postregli kar iz ruskega bifeja. Osebje v hotelu je bilo zelo prijazno in ustrežljivo, organizacija dobra, sobe lepe in na ravni petih zvezdic, pravzaprav sta se strinjala, da je dobra celovita ponudba. »Cena je poštena, to, kar plačaš, tudi dobiš,« sta povedala.

Pri Mrcini na večjih in manjših »mrcinah«

Naslednji dan so šli najprej na odprto tržnico, ki je v Bohinjski Bistrici vsako soboto. »Temu ne bi ravno rekla tržnica, saj so tam le štiri stojnice, na eni prodajajo sir, klobase, na drugi krompir, potem šale in kape, toda obiskovalci in domačini tam lahko kupijo domače izdelke in spominke, kar je dobro,« je dejala Ana. Nato so si nameravali ogledati muzej Tomaža Godca, nekakšnega športnega revolucionarja, ki je prav tako v Bohinjski Bistrici, toda zaradi obnove je bil zaprt. Ponovno je sledil pobeg v osrčje narave, ogledali so si reko Mostnico in njena korita. V Stari Fužini so na parkirišču pustili avto in se po zasneženi pokrajini odpravili čez polje do reke. »Tako kot pri ogledu slapa Savice je bil Dante ves čas v nahrbtniku, izkušnja pa je bila naravnost čudovita,« je povedal Milan.

V Stari Fužini je tudi Planšarski muzej, kjer se obiskovalci seznanijo o življenju na planinah, o planšarjih in seveda pridelovanju mlečnih izdelkov. Razstavljeni so predmeti, s katerimi so jih pridelovali, v muzeju je prikazan celo stan in slike domačinov. »Lepo si je bilo ogledati muzej, saj razširiš svoje kulturno znanje, stane pa le 2,5 evra. Tudi tu sva dobila prospekt v angleščini, muzej ni velik in sva si ga ogledala kar sama,« je dodala Ana.

V TIC sta dobila tudi namig, da se lahko z majhnim otrokom odpravita na ranč Mrcina v Studorju, kjer imajo veliko domačih živali, ki si jih lahko ogledajo. To pa še ni vse, jahajo lahko tudi konje ali ponije. Za otroke krasno doživetje, sta se strinjala izvidnika. »Ni se bilo treba napovedati, samo šla sva in bili so tam, tudi oni zelo prijazni. Dejali so celo, da če Dante ne bo želel jahati, nama ne bodo zaračunali, si pa lahko vseeno pogledamo živali in okolico. Dobil je tudi čelado,« je razlagala Ana, ki si pred tem ni mislila, da je mogoče pozimi, ko je pač mraz, jahati konje.

Za kosilo sta se odločila, da si privoščita nekaj tipično bohinjskega. Na uradni spletni strani Bohinja lahko turisti najdejo tudi informacije, kje dobiti tipično bohinjsko hrano, a na žalost je večina restavracij do aprila zaprtih, je povedala Ana. Tako je šla mlada družina kar v Bohinjsko Bistrico v restavracijo Štrud'l. Milan je povedal: »Naročila sva domači krožnik, na katerem so bili matevž, ocvirki, kislo zelje, domače klobase. Res dobro. Imajo tudi prvovrstne štruklje, jabolčne in skutne ali samo jabolčne, ki sva jih naročila za sladico. Postrežba je bila super, meniji poleg slovenščine še v angleščini in nemščini, cena pa dobra.«

Ko so se peljali od Bohinjske Bistrice do Ribčevega Laza, so opazili ob cesti še hrib in veliko otrok, ki so se sankali. »Pa smo rekli, dajmo se še mi. Dante se je nekajkrat peljal, tudi Ana, spila sva kuhano vino, nato pa smo se vrnili v hotel, kjer smo uživali v bazenih in savnah,« je še povedal Milan.

Ni vse le smučanje

Z zadnjim dnem sta izvidnika še enkrat pokazala, da Bohinj ni le smučarski cilj v zimskem času, če je bil kdo prepričan o tem. »Ko so v TIC povedali, da imajo ogromno prog za tek na smučeh in mi dali zemljevid, kje vse je mogoče teči, pravzaprav nisem bila posebej pozorna na to, saj v Kolumbiji ne smučamo, nimamo smučišč, še snega ne. Nekoč sem z Milanom celo smučala, a nekajkrat padla in rekla, naj mi da nekaj let, da pozabim na te bolečine, in morda bom potem spet poskusila. Ko pa smo šli na ranč Mrcina in videli veliko ljudi, ki so tekli na smučeh, tudi otroci, se mi je zdelo, da ne bi smelo biti težko,« je pripovedovala Ana, kako se je srečala s tekom na smučeh. V Ribčevem Lazu sta si izposodila vso opremo, čevlje, smuči in palice za 13 evrov za ves dan – mimogrede, tudi tu je mogoče kupiti različne spominke – in se odpravila v Staro Fužino, kjer je proga bolj položna, saj sta oba z Milanom začetnika v tem športu, med drugim pa ju je iz nahrbtnika spet veselo opazoval in sodeloval pri izvidnici mali Dante. »Prog je v Bohinju res veliko, dolge so tudi po 20 kilometrov. Gneče ni bilo, ker se ljudje razporedijo po vseh teh progah, srečaš pa tako družine, turiste kot starejše, saj je to šport, s katerim se lahko ukvarja vsak,« je povedal Milan, Ana pa je dodala: »Srečna sem, da sem poskusila.«

S tekom na smučeh se je njuna izvidnica tudi končala, a prijetni spomini na Bohinj in njegove prebivalce bodo še dolgo živi. »Domačini so zelo prijazni in umirjeni, če smo se kje malce izgubili, so nam pomagali z napotki. Četudi niso znali angleško, so našli drugačen način, da smo se sporazumeli. Do zdaj sem imela vedno občutek, da so ljudje zunaj Ljubljane bolj zaprti, a zdi se, da sem ta konec tedna spremenila svoje mnenje,« je spregovorila Ana o Bohinjcih. Prepričana je, da ni treba biti oboževalec smučanja, da greš pozimi v Bohinj. »Lahko se z družino le sprehajaš, greš v naravo, na ranč, kjer jahaš konje, tečeš na smučeh, kar sploh ni težko. Veliko stvari lahko počneš. Srečna sem, saj sem doživela veliko več, kot sem pričakovala,« je strnila svoje misli Ana, medtem ko je Milan dodal, da je bil to eden njunih boljših vikendov sploh. »Narava seveda prednjači. V Bohinju ni jumbo plakatov, reklam, v Ljubljani te vsak dan posiljujejo s tem in si utrujen od vseh zvokov, luči, dogajanja, stresa, vsega tega v Bohinju ni. Okoli sebe vidiš le neokrnjeno naravo in vsak pogled, s katere koli strani, je čudovit. Šele zdaj sem se začel zavedati, kako pomembno je to za posameznika, kako dobro se lahko pomiriš. Škoda le, da po televiziji vidimo številne oglase za hrvaško morje, za Bohinj pa nobenega. Že Bled je veliko bolj izpostavljen, a je Bohinj enako čudovit in še z veliko aktivnostmi. Tako radi potujemo drugam, a imamo okoli sebe največje lepote.«