Zmaji, ki v podzemlju varujejo naše okolje

Jamski laboratorij Tular

V 55 letih delovanja laboratorija Tular je bilo veliko prelomnic in pionirskih korakov. Marko Aljančič je začel raziskovati jamske živali že v gimnaziji, idejo o jamskem laboratoriju pa je razdelal v diplomski nalogi in zanjo navdušil tudi prof. Huberta Pehanija, tako da je leta 1960 s podporo Biološkega inštituta Medicinske fakultete, s pomočjo kranjskih podjetij (Gorenjske elektrarne, Iskra) ter občine uredil laboratorij v zakloniščnem delu jame Tular v Kranju. Prva kolonija se ni obdržala, proteusi, ki so jih prinesli leta 1963 iz Planinske jame, pa še vedno živijo in so gotovo stari več kot sedemdeset let.

Že preučevanje prehrane je bilo nekaj posebnega. Ena prvih težav je bila, da so ugotovili, kako in s čim hraniti človeške ribice. V štirih bazenih, v katerih so jamska ilovica in apnenčaste skale za skrivališča, človeške ribice enkrat na mesec hranijo z majhnimi rakci, ki jih lovijo na nekem izviru v bližini Kranja. Vseh proteusov je 40, od tega sedem izjemno ogroženih črnih. Ob preučevanju načina hranjenja je Aljančič spoznaval tudi navade človeških ribic. Francozi so v laboratoriju v Moulisu, kamor so jih prinesli iz Slovenije, že leta 1958 dosegli razmnoževanje v ujetništvu, v matični domovini proteusa pa ne.

»Oče je med kamni vedno iskal jajčeca, razmnoževanje je poskušal stimulirati s hrano, vendar je bilo vse neuspešno. Tako je ugotovil, da je najbolje pustiti bazene čim bolj pri miru. Seveda pa je že samo opazovanje izjemno zahtevno. Leta 1991 sva pod kamni opazila majhno žival, dolgo približno deset centimetrov, za katero sva bila gotova, da se je izlegla v bazenu. Zagotovo so človeške ribice odlagale jajčeca že prej, vendar so jih večje pojedle. Leta 1997 pa sva zagledala pod skalo jajčeca. To je bil za naju šok, ki se je zgodil le kakšen mesec po očetovi upokojitvi. Vso delovno dobo je to iskal in čakal, potem pa nama je uspelo,« razlaga Gregor Aljančič. Že v začetku je bil njegov prispevek tudi v načinu opazovanja, ki ga je danes izpopolnil tako zelo, da lahko s pomočjo videoopazovanja in prenosa prek intraneta opazuje človeške ribice doma ali pa v Ameriki.

Leta 2012 je prebral prispevek o tem, kako so dokazali, da močerili živijo v neki vodi s pomočjo okoljske DNK. »Ko sem to prebral, sem takoj videl, da je to to in da bomo zdaj lahko s pomočjo molekularne tehnike v vodah ugotavljali prisotnost človeške ribice. Ravno takrat je dr. Špela Gorički končala v ZDA doktorat iz raznolikosti človeške ribice in je prvič primerjala vzorce od Slovenije do Hercegovine ter ugotovila, da obstaja sedem različnih linij proteusov. Čeprav so na prvi pogled povsem enaki, so genetsko zelo različni. To je bil neke vrste ključ, da smo lahko z okoljsko DNK dokazali obstoj človeških ribic. To je verižna reakcija s polimerazo, poenostavljeno povedano pa imaš v vzorcih razne encime in moraš vedeti, kateri se vežejo na verigo človeške ribice. Z laboratorijskimi storitvami je na pomoč priskočil predstojnik Biološkega inštituta ZRC SAZU doc. Matjaž Kuntner, ki je imel na inštitutu molekularni laboratorij za analizo DNK pajkov. Prof. William Jeffrey z univerze Maryland, kjer je doktorirala Špela Gorički, pa je iz svojih sredstev prispeval prvi laboratorijski material, dokaj drage kemikalije,« še razlaga Aljančič.

Metodo so najprej preizkusili v Tularju, kjer so v bazenih koncentracije DNK proteusov zelo visoke. Koža človeške ribice se obnavlja tako kot človeška, delci se luščijo in voda jih odnaša v okolje. To je okoljska DNK, medtem ko se na primer pri preučevanju medvedov preučuje neposredno DNK, pri proteusih pa iščejo sledi v okolju, se pravi vodi. Preizkus je bil uspešen in že takrat so lahko ločili DNK črne in bele človeške ribice, v analizi pa imajo praktično tri ključe. Osnovnega, ki potrdi prisotnost proteusov, ter kot nadgradnjo še dva za določanje vrste. Ko so metodo preizkusili v naravi (Vir pri Stični), so ugotovili, da postopek ni uspešen zaradi prenizkih koncentracij. Zato so naredili korak naprej in uporabili preciznejšo metodo (qPCR), s pomočjo katere lahko zaznajo že nekaj molekul. Leta 2013 se je vključil še David Stanković, ki dela doktorat na oddelku za zootehniko Biotehnične fakultete pri prof. Alešu Snoju (na podoben način spremlja postrvi), fakulteta pa je omogočila preizkuse. S to precizno metodo so dokazali prisotnost v znanih nahajališčih in dokazali, da je metoda uporabna in da deluje.

Raziskovanje drugod

Do tu so vse delali ljubiteljsko in z lastnim denarjem, potem pa so se lotili iskanja sredstev in se začeli prijavljati na razpise. Spomladi 2013 so dobili podporo pri CEPF (Critical Ecosystem Partnership fund), del sredstev pa še pri Bird life international, ki je ena največjih naravovarstvenih organizacij, in Društvu za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS), ki je bil v bistvu neke vrste nadzornik raziskave. Glede na to, da ima po njihovem mnenju Slovenija kot razvita država dovolj lastnih sredstev, da lahko sama podpira varstvo človeške ribice, so predlagali raziskave v Bosni in Hercegovini ter Črni gori. Ves čas so menili, da nahajališče človeške ribice sega do reke Trebišnjice, naprej pa je ni. Tako je bila BiH glavno območje, s to metodo pa so lahko končno odgovorili, ali so človeške ribice tudi v Črni gori.

V Črni gori so do zdaj krožile le anekdote o človeških ribicah, ker pa so našli le sledi, ne morejo na podlagi ene same raziskave z gotovostjo trditi, da so res tam, in bodo nujne nove raziskave. Bistvo pa se skriva drugje. Če hočemo spremljati stanje človeške ribice, k čemur našo državo zavezuje tudi evropska zakonodaja, moramo najprej ugotoviti, kje živi, in potem lahko začnemo opazovati izvire skozi daljše obdobje.

S to metodo so dobili osnovo, da se zažene monitoring človeške ribice in Slovenija izpolni zaveze. Aljančič poudarja: »Bistvo pa ni v zavezah, ampak v pitni vodi. V Sloveniji več kot 90 odstotkov pitne vode prihaja iz podzemlja, polovica tega pa je iz kraškega okolja, kjer je doma človeška ribica. Človeška ribica je indikatorska vrsta in njeno varstvo je ključ do našega zdravja. Pove nam, kaj se dogaja s pitno vodo, kaj pomenijo različne koncentracije različnih snovi v vodi skozi daljši čas. Človeška ribica živi sto in več let in skozi dolga desetletja 'pije' vodo, ki jo pijemo Slovenci, Hrvati, Bosanci, Črnogorci. Je kot zmaj (opis, ki so ga v Valvasorjevih časih za proteus uporabljali Vrhničani), ki v podzemlju varuje naše okolje…«