Janežič med domačo športno stroko že dalj časa velja za enega obetavnejših atletov. Čeprav je njegova nadarjenost že večkrat prišla do izraza, je nase najresneje opozoril konec januarja, ko je na dvoranskem atletskem mitingu na Dunaju s časom 46,59 sekunde zmagal v teku na 400 metrov in podrl 15 let star državni rekord Matije Šestaka. Kot pravi mladenič, je dosežek tudi njega ujel nepripravljenega. »Ko sem teden pred nastopom na Dunaju dobro odtekel, sem vedel, da sem sposoben dobrega rezultata, zagotovo pa ne državnega rekorda. Verjamem, da si tega nihče ni predstavljal, zato je bil izid vsekakor presenečenje. Ali ga je mogoče še izboljšati? Moj tek na Dunaju je bil na meji idealnega. V prihodnosti se ga seveda da popraviti, a trenutno se mi zdi to zelo težko,« pravi Luka Janežič.
Devetnajstletnik ob tem razkrije, da je razloge za napredek med drugim zagotovo mogoče pripisati nedavno nekoliko spremenjenemu režimu treninga, čeprav trdi, da ima na tem področju še nekaj rezerve. »Treniram šestkrat do sedemkrat na teden, kar ni malo, a je treba vedeti, da veliko atletov mojih let trenira po dvakrat na dan. Če bi imel ves dan čas, bi imel tudi jaz takšen urnik, vendar pa trenutno tega ne potrebujem in mi trenutni režim odgovarja. Prav tako sploh ni nujno, da večja količina treninga pomeni boljši rezultat.«
Z državnim rekordom pa so se spremenila tudi Ljubljančanova pričakovanja. Če se je udeležba na poletnih olimpijskih igrah v Riu de Janeiru še nedavno zdela težko uresničljiva, zdaj o tem vse pogosteje razmišlja. »Kar zadeva prihodnje cilje, priznam, da se spogledujem z normo za olimpijske igre. Pred tem sem o tem kar nekoliko dvomil, saj nisem verjel, da jo lahko odtečem. Za zdaj še ne trdim, da bo do tega prišlo, a sem sedaj temu gotovo bližje,« je optimističen Janežič, ki ugotavlja, da je z dobro tekaško formo prišla tudi samozavest, ki jo je lani močno pogrešal. »Najpomembneje je, da z uspešnimi rezultati dobiš potrditev, da si dobro delal. Ker lanska sezona ni bila najboljša, sem že začel dvomiti vase. Kljub temu si s športnim psihologom za zdaj še ne pomagam, saj ne čutim te potrebe.«
Z dobrimi rezultati pa je dijak srednje biotehniške šole v preteklosti vzbudil tudi zanimanje univerz v Združenih državah Amerike. A če bi nemalo njegovih vrstnikov priložnost brez večjega premisleka pograbilo, mladeniča na drugo stran Atlantika ne vleče. »Prejel sem povabilo, da bi tekel za eno izmed tamkajšnjih univerz, a mislim, da je največja težava v trenerju. Tam bi bil le del skupine atletov, kjer se mi nihče ne bi posebej posvečal. Prav tako je rezultat, ki ga imam, v Sloveniji super, tam pa zlata sredina. V domovini imam to prednost, da se trener posveti zgolj meni. Amerika se mi ne zdi rešitev, zato za zdaj ostajam tu.«
Visokorasli atlet se po novem sooča tudi s povečano pozornostjo sedme sile. Pravi, da mu ta godi, a vseeno skuša ostati na realnih tleh. »Priznam, da me je trener opozoril, da naj vsemu navkljub ostanem realen. Ključno je, da ostanem miren in nadaljujem s trezno glavo,« razmišlja lastnik novega državnega rekorda, ki se ob tem zaveda, da bodo odslej pričakovanja javnosti precej višja. »Marca me čaka evropsko dvoransko prvenstvo na Češkem in moram reči, da nekaj pritiska čutim. Do sedaj je bilo vedno tako, da sem izpolnil normo za veliko tekmo in zelo sproščeno odtekel. Zdaj je drugače, saj imam dober rezultat. Na Češkem imam možnosti za dobro uvrstitev, vendar se s tem ne obremenjujem preveč.«