Intervju z Robertom Kristanom: Znam se izolirati od zunanjega sveta

Sem. V karieri sem spoznal veliko vratarskih posebnežev. Saj veste, kako je. Če se postaviš v gol in se nastaviš ploščkom, da ti letijo okoli glave, moraš biti malo poseben. Vratarji so vedno izstopali ali v garderobi ali v zasebnem življenju. Smo neke vrste individualci v golu. Med tekmo si sam in razmišljaš o marsičem. So bili pa vratarji predvsem v nekih drugih časih na slabem glasu, a se je potem to spreminjalo.

O meni se je že marsikaj govorilo. Rekel bi, da potrebujem predvsem svojo disciplino. Zaupanje ni samoumevno. Vsak ga pridobi na svoj način. Nekateri z branjenjem, drugi s karakterjem. S tem nimam težav, me pa vrže iz tira nagajanje trenerjev, menedžerjev... To je tudi moja krivda, ker se spustim na raven provokacije. Gre za del moje narave, saj nikdar ne varčujem z besedami. Vedno bom povedal na glas, če me bo kaj zmotilo. Ne vem, ali je to pravi način ali ne. Včasih povem tudi kaj preveč in si s tem nakopljem težave, a takšen sem. Z leti sem se naučil, da moram biti kdaj tiho, a ko enkrat v meni zavre, takrat zagotovo povem svoje. Ali bom zaradi tega na slabšem, v tistem trenutku niti ni pomembno.

Imate prav. Harrington je bil nespoštljiv do mene in soigralcev, a takrat se v javnosti o tem ni veliko govorilo. Selektor je pred začetkom prvenstva v Tivoliju rekel, da bom začel turnir, nato pa se je kar mimogrede, ko sem neki dan pil kavo, zadrl, da si je premislil. Seveda lahko trener spremeni mišljenje, vendar je pomemben način, kako poteka komunikacija. Skozi daljši čas se je marsikaj kuhalo, zadnja Harringtonova poteza pa je bila kaplja čez rob, zato sem zapustil reprezentanco. Takrat sem čutil, da moštvu ne bi mogel pomagati. Za to potezo še danes stojim.

Ja. Pred prvenstvom sem ocenil, da s tem človekom zaradi nesoglasij in rušenja miru znotraj reprezentance ne bom zmogel sodelovati do konca prvenstva. V javnost smo sporočili, da sem zbolel, mediji pa tudi niso raziskovali ozadja zgodbe. Ni mi žal za to potezo. K sreči so takrat tudi fantje naredili uspeh.

Tudi sam sem naredil velik preskok v miselnosti. Ne gre za to, da bi jaz hotel biti prvi, drugi ali tretji vratar, ker vsakemu privoščim, da dobi priložnost. Kopitar je res povedal, kakšna je hierarhija med vratarji, a tako je le na papirju. Že ena tekma lahko vse obrne na glavo. Tega se zavedam in tudi drugi vratarji to vedo. Biti številka ena pomeni veliko odgovornost. Vesel sem, da imam v reprezentanci široko zaupanje, saj športniku s tem raste samozavest. Včasih sem bil precej bolj nervozen in negativen sam pri sebi. Naložil sem si prevelik pritisk, a sem se kasneje utrdil. Zdaj povem, če kdaj nisem z glavo pri stvari ali če imam kakšno osebno težavo. Vse se da hitro rešiti.

Da. Hokej dojemam drugače in se bolje počutim. Včasih sem se sekiral za vsako malenkost. Nepomembne stvari so me hitro vrgle iz tira. Premleval sem napake soigralcev, čeprav sam ne morem vplivati na njih. Spomnim se, koliko psihične energije sem po nepotrebnem porabil za vsak gol, pri katerem bi lahko bolje posredoval. Zdaj je drugače in ravno ta sprememba mi daje sproščenost v golu, da sploh v zadnjih dveh letih resnično uživam v igranju. Slabšo tekmo hitro odmislim in se osredotočim na nov izziv.

Verjetno ob rojstvu hčera. Otroka me doma pomirjata, da že podzavestno pozabim na hokej in se posvetim zgolj družini. Dojel sem, da je stvari za nazaj nemogoče spreminjati. Saj ni nič narobe, če želiš biti v življenju perfekcionist, a šport je vendarle sestavljen tudi iz napak. Velikokrat sem se prepričeval, naj neham razmišljati o stvareh, na katere nimam vpliva, vendar ni šlo tako zlahka kar čez noč. Vesel sem, da sem se spremenil. Seveda sem še vedno kdaj jezen in nervozen, a ne v tolikšni meri kot včasih.

Soči je bil pravljičen. Že kot otrok sem vedno sanjal, da bom igral na olimpijskih igrah. Neverjetno je, da so se želje uresničile. Olimpijskim igram v Sočiju sem podredil vso sezono, zato je razumljivo, da človek po tako odmevnem uspehu doživi veliko psihično olajšanje.

Soči je bil zagotovo vrhunec, se pa spominjam, da je bilo prav posebno osvojiti prvi naslov prvaka z Jesenicami. Takrat sem bil na začetku kariere, domača lovorika je bila zame velik cilj in pomembna odskočna deska za prihodnost.

Res je bilo veliko priložnosti in ogromno govoric, kam vse bi lahko šel, a na koncu je marsikaj padlo v vodo. Ko sem odhajal iz More na Švedskem, so ljudje govorili, da me je izdalo domotožje. Takrat sem bil v igri za prestop v Dinamo iz Rige v KHL. Velika pričakovanja so dala svoje, povrhu mi je bilo v Mori dolgčas. Bil sem osamljen v depresivnem okolju. Izgubil sem željo po igranju, zato sem moral na vsak način drugam. Če zdaj potegnem črto, lahko odkrito povem, da mi ni žal nobenega storjenega koraka. V tej zimi igram v vrhunski ligi na Češkem in želim na tej ravni ostati. V Pardubicah sem zelo zadovoljen.

Tukaj bi se vrnil na začetek intervjuja, ko ste me spraševali o miru. V Zagrebu sem sam sebi lagal, da mi ustreza tolikšna pozornost, kot so mi jo načrtno namenili v Medveščaku. Zagotovo je vse skupaj vplivalo na mojo igro, saj sem doživljal pritiske zunaj ledu in nosil preveliko breme. Ljudje so mislili, da lahko rešim vsako tekmo in da lahko sam pripeljem klub do naslova prvaka v EBEL. Seveda tako ne gre. Enostavno je bilo preveč govoric, pisanja v medijih... To začne človeku najedati, ker nimaš svojega miru in ti začne padati koncentracija. Tudi zdaj na Češkem veliko pišejo o meni, a sem se povsem distanciral od teh zapisov. Včasih me je kritika zabolela, danes me ne zanima več. V Zagrebu se je dogajalo marsikaj. Razšli smo se grdo, saj je javnost mislila, da nisem spoštoval pravil kluba, čeprav ni bilo tako, kar sem za Dnevnik že povedal v enem od intervjujev. A čas celi rane. V Zagrebu so verjetno pozabili na to izkušnjo, saj so me pred to sezono vabili nazaj.

Sem. Pogovoril sem se z vsemi v klubu. Spoznali so, da je trener vršil pritisk vso sezono. Ko sem igral za Medveščak, sem dobil občutek, da so bili trenerji ljubosumni name, ker sem bil v očeh javnosti prvo ime moštva, čeprav tako visoko sploh nisem hotel seči. Temu statusu sem se želel ogniti, a ni šlo. Trener je želel na vsak način postati vodja ekipe, vendar mu ni uspevalo. Zato sem dobival polena pod noge. Slišal sem milijon laži.

To je neke vrste preizkušnja. V Zagrebu so me hoteli umetno narediti za hollywoodsko zvezdo. Tako v športu ne gre. Vse mora priti po naravni poti. Navijači so me imeli radi, ker sem se z njimi veliko družil. Za njih sem bil faca. Še danes mi pravijo, da me pogrešajo in naj se vrnem. Sem pa doživljal tudi kritike, časopisi so bili polni zgodb, ki so jih brali tudi v Sloveniji. To me je utrdilo, da sem zdaj nov človek in večji profesionalec. Znam se izolirati od zunanjega sveta.

To je del posla in obveza vsakega športnika. Obstajajo različni novinarji. Nekateri želijo bolj drezati v podrobnosti in jih bolj privlačijo negativne zgodbe, drugi pa so bolj pozitivni. Za zdaj še nisem imel konflikta z nobenim novinarjem in želim, da bi tako tudi ostalo, saj bi v nasprotnem primeru zagotovo potegnil kratko. Se pa zavedam, da pri slovenskih novinarjih do izraza morda bolj pride neuspeh kot uspeh. Zdi se mi, da so takrat bolj zadovoljni.

Ne vem, dobil sem tak občutek. Morda je takšna slovenska mentaliteta. Malo sem začel opazovati naokoli in prišel do spoznanja, da je tudi zunaj novinarstva tako. Veliko je privoščljivosti.

Moti me, da me sprašujejo o tekmi, ki je niso videli. Kako naj dam takšnemu novinarju intervju? Če poznam novinarja in vem, da ga zanima šport in da mi bo postavil smiselna vprašanja, mu bom tudi jaz kaj več povedal. Je pa Slovenija majhna in vsi dobro vemo, kateri novinarji spremljajo hokej. Tem vedno z veseljem ustrežem za intervju.

Zahtevno vprašanje. Slovenski klubski hokej v zadnjem času spremljam predvsem prek medijev. Dejstvo je, da je EBEL mrknil na Jesenicah, Olimpija pa tudi ugaša, če ni že ugasnila, saj je v tem klubu veliko umetnega. Priznam, da se bojim za slovenski hokej. Reprezentanca je zdaj še edina svetla točka in tudi igralci nosimo svoj del odgovornosti. Nastop na majskem svetovnem prvenstvu bo zelo pomemben, obstanek v skupini A bi bil velik korak. Če bomo izpadli, bo zelo težko. Ko se bodo starejši igralci poslovili, približno vemo, kaj bo sledilo. Ker nimamo široke baze, bodo rezultati posledično slabši. Pet let je dolga doba, a dejstvo je, da reprezentanci do 20 in 18 let nimata velikih uspehov. Mladim hokejistom je težko, saj doma nimajo močne lige in ne morejo gledati kvalitetnega hokeja. Povrhu so v domačem okolju izgubili vzornike, kar je za mlado generacijo velik minus. Srčno upam, da se bodo razmere umirile, da bo hokej stopil na normalno pot, vendar glede na celotno situacijo dvomim, da bo tako. Ladja se je dolgo časa potapljala, a nihče ni naredil nič. Nikar ne mislite, da si ne bi ob koncu kariere tudi sam želel igrati za domači klub, če bi bile razmere urejene.

V karieri sem dal veliko skozi. Imam izkušnje iz reprezentance in različnih klubov, kjer sistem ni deloval. Imam vizijo in se nekoč vidim v funkcionarskih vodah. Katero pozicijo bi zasedal, je seveda še prezgodaj govoriti, a verjamem, da bi lahko hokeju glede na izkušnje marsikaj ponudil. Navsezadnje poznam to igro in jo znam najbolje opravljati.