Če se je UO s tem skušal izogniti razburjenju, ki ga je lani, še preden so bila imena uradno znana, povzročil izbor nagrajenca, ki ga področna komisija sploh ni predlagala, potem definitivno ne razume ničesar. Tudi letos bi nastal kraval takoj, ko bi bila sprejeta takšna odločitev, embargo gor ali dol. Predvsem pa UO ne razume svoje vloge, ki zahteva ne le transparentno delovanje, ampak tudi obveščanje javnosti o tem delovanju. In ne razume ne razlogov in ne krivcev za curljanje imen nagrajencev.

Ko torej predsednik UO Janez Bogataj za zgolj en časopis (za ostale medije pa ostaja nedosegljiv) pojasnjuje, da so lani predlagali nekaj sprememb v statutu delovanja UO PS, tudi glede embarga, ki pa bi jih moral potrditi državni zbor, a tega v enem letu zaradi volitev niso uspeli narediti, se seveda človek najprej razpoči od smeha: živimo v državi, kjer mora minimalne in popolnoma smiselne korekcije pravil za podeljevanje nagrad potrditi najvišji zakonodajni organ, ki tega ništrca ob dveh ministrih in dveh parlamentarnih ekipah v enem letu ni zmogla! Nekaj, kar bi morala v pol urice urediti pravna služba na ministrstvu za kulturo. In potem pričakujemo, da bo ta politika zmožna rešiti državo.

No, ta stari statut pa seveda nima nobene zveze z letošnjim skrivanjem imen, saj so lani medije vendarle obvestili prej. Bogatajeva napoved, da bi imena nagrajencev v prihodnje objavili nekaj dni pred podelitvami, je torej zgolj odkrivanje mlačne vode. V zgodovini Prešernovih nagrad so preizkusili že vse možnosti, od razglasitve embarga na informacije, ki so jih medijem korektno posredovali že nekaj dni prej, da smo se lahko ustrezno pripravili, embargo pa smo džentelmensko spoštovali, do tega, da ga nekateri nenadoma niso več, češ da je v interesu javnosti, da imena objavijo čim prej (pred konkurenco – in smo potem tepčki izpadli tisti, ki smo embargo spoštovali), do onega, da so imena objavili že na Prešernov rojstni dan, 3. decembra, in je bila torej slaboumna medijska tekma »kdo bo prej« onemogočena. Edini »novum« letošnjega leta je, da so tokrat z blokado vztrajali vse do sobote do 19. ure (ko je »vedel« le dnevnik RTVS), da torej embarga sploh ni bilo. Tako ga tisti, ki nam je bilo nedostojnih igric UO PS in MK dovolj in smo v soboto predstavili »neuradne« nagrajence, sploh nismo mogli kršiti.

UO je tako s svojim »discipliniranjem« medijev popolnoma zgrešil diagnozo: za šlamastiko niso krivi mediji, kajti prvi, ki »zapojejo«, so lahko samo tisti, ki so predloge področnih komisij potrdili ali zavrnili, to pa so oni sami, člani UO. To je petnajst članov UO. In potem verjetno še njihovih petnajst žena ali mož. In njihovih petnajst prijateljic iz fitnes kluba. In denimo kakšnih petnajst z imeni seznanjenih na ministrstvu za kulturo. In osem nagrajencev, ki so bili o nagradi obveščeni, da v soboto namesto v Cankarjev dom ne bi šli na smučanje. In seveda osem(deset) njihovih sorodnikov. In seveda osem(sto) zaposlenih na RTVS, ki sodelujejo v pripravah gradiva za neposredni prenos proslave… A seštevate, a razumete? Obrat je v tem primeru v tej majhni kulturni srenji tako velik, da pridejo imena do novinarjev, še preden nam pride na misel, da bi jih iskali; točno to se je zgodilo meni na neki gledališki predstavi pred kakšnim mesecem dni. Če k temu prištejemo še dejstvo, da se je z nagrado v času najtemnejšega skrivanja pohvalil kar nagrajenec Miki Muster sam, potem je jasno, da je treba stvari premisliti veliko temeljiteje, kot sta tega očitno zmožna UO in MK pod dvema ministroma.

Za uvod bi morali dojeti: mediji niso sovražniki umetnikov in jim ne delajo škode. Škodo jim dela politika s svojimi antikulturnimi in antiintelektualnimi ukrepi. Škodo jim delajo spolitizirane komisije. Mediji kulturo spremljamo, jo promoviramo, še posebej tiskani mediji so tudi edini prostor, kjer je mogoče izvedeti ne le za kulturne ali kulturnopolitične škandale, ampak tudi za mačehovsko ravnanje politike do kulture. Predvsem pa imajo v tisku glas (in to ne s sekundami omejen čas opolnoči) tudi znani in manj znani umetniki, producenti in kritiki. Tisk je tudi poslednji otoček umetnostne refleksije, navkljub komercializaciji, ki je časopise spremenila v rožnati artikel. Brez nas bi kulturo tisti, ki so v soboto v Cankarjevem domu sedeli v sredini prve vrste, povozili še bolj, kot je povožena zdaj. Zato naj si nehajo ploskati. In razbijati ogledalo.