»Grčija si želi sanirati svoj dolg,« je v parlamentu še enkrat poudaril Cipras in pozval upnike k pogajalski mizi, za katero bi našli primerno rešitev. Da s »sanacijo« ni mislil odplačila, ni treba posebej razlagati, saj je zdaj že vsakomur znano, da Grčija dolga, ki je med reševalno akcijo trojke od leta 2010 do lani s 127 narasel na 174 odstotkov BDP, ne more poravnati. Vprašanje je le, kako ga narediti obojestransko znosnega, pri čemer je žogica na strani evrskega območja in ECB, ki imata v rokah dve tretjini grškega dolga. Ker je odpis prepovedana beseda, se premostitveni program zdi politično korektno poimenovanje nečesa, kar je v povojih in lahko vodi k še povsem megleni sanaciji grškega dolga znotraj evrskega okvirja ali pa docela nepredvidljivemu izstopu Grčije iz evrskega območja in posledično iz EU. Pri tako široko odprtih možnostih je manevrskega prostora za pogajanja več, kot se zdi ob prvem pogledu na stališča Aten in Bruslja, in nekateri, denimo finski in belgijski finančni minister, v restrukturiranju dolga ne vidijo nepremostljivega problema. Pravzaprav je Nemčija v svoji trdi politiki do Grčije, ki jo imenuje varčevalna, čeprav se je izkazala za najdražjo tako za Grke kot njihove upnike, vse bolj osamljena.

To spoznanje Ciprasu ne koristi kaj prida. Čeprav ga v evropskih prestolnicah vljudno sprejemajo, je na čelu za vse voditelje moteče stranke. 25-odstotni padec BDP in 30-odstotna nezaposlenost kot posledici zdravljenja grške dolžniške krize, v kateri se je tudi Slovenija nalezla 200-milijonskega evrskega dolga, ne govorita v prid famozni trojki padarjev, a ta je imela zaledje etablirane politike, ki v svojih rokah še vedno drži vse evropske vzvode. Vpad nekaterih slovenskih imenskih strank vanjo je posebnost, ki se je takoj zlila v ta glavni tok. Sirizo pa želijo vanj spraviti ali jo vsaj onemogočiti – torej ji nikakor dopustiti, da z uporom Bruslju z ramen Grkov sname vsaj del bremena nespametne evrske finančne politike, ki je sprožila kronično recesijo v sami EU. Predvsem pa ji je treba preprečiti, da Grkom povrne dostojanstvo, saj bi to zamajalo utrjeno politično nadstavbo, ki ne temelji na reševanju realnih problemov državljanov, ampak ustvarjanju umetnih (poglejte samo evropske direktive), da se sploh še osmisli. A pustimo se presenetiti. Morda se bo EU pogledala v ogledalu, imenovanem Siriza.