»Na številnih tekih sem že bil, a tako lepo kot tokrat na Blokah še ni bilo,« je v cilju 24. bloških tekov v Novi vasi navdušenje delil Damijan Kromar iz Ribnice. Temu je v sončnem vremenu, prijetnih temperaturah in utrjeni smučini pritrdilo še preostalih 275 udeležencev. Čeprav številka verjetno zaradi nagajive zime ni odražala velikega jubileja največje smučarskotekaške prireditve v Sloveniji, pa tradicija ne zbledi. Letos namreč mineva točno štirideset let, odkar so 2. marca 1975 v zibelki bloškega smučarja izpeljali prve teke. Zaradi nagajive zime so takrat tekli peš, v naslednjem desetletju pa je prišlo do eksplozije udeležencev, tja do rekordne številke 1924 udeležencev leta 1981.
Tudi ta zima ni ravno naklonjena tekačem, a vsaj na Blokah vztrajajo z izvedbo, čeprav je to dežela, v kateri bi morali ob različnih naravnih neprijetnostih imeti glede na novejše slovenske standarde pol zime prižgan oranžni alarm. Vse to je všteto v zgodovino bloških tekov; vseeno je na tokratni izvedbi skupno število dosedanjih udeležencev preseglo mejo 20.000 ljudi.
V smučini vsak vsaj malo trpi
V moderni dobi se lepo sliši, da so bloški teki slovenski Vasaloppet – po najbolj znanem množičnem teku na svetu, ki pa zna svojo zgodovino bolje tržiti. »Saj to je tudi nekaj, če zmagaš na Blokah. Je le največji tek pri nas. Na Švedskem tudi Vasaloppet največ pomeni,« je pripomnil zmagovalec Boštjan Klavžar, sicer državni prvak, ki je logaškemu sokrajanu Lovru Malnarju in Mateju Jakši le do prvega klanca dopustil, da sta mu sledila. V Metlah, ki jih zgodovinski viri navajajo kot zibelko smučanja na Blokah, ni več pogledoval nazaj. »Prvič sem tu. V preteklih letih smo imeli druge tekme, tokrat pa sem se nastopu na svetovnem prvenstvu že vnaprej odpovedal,« je pripomnil. Tudi mlada Primorka Petra Tratnik je konkurentke pustila daleč zadaj.
V tekaški smučini ga ni, ki vsaj malo ne trpi. »Če greš na Bloke, greš vragu v roke,« bi tekači lahko povzeli zapisano ljudsko modrost na vidnem mestu muzeja bloškega smučarja. Ta je v širši javnosti docela neznan, čeprav ohranja pomemben del slovenske zgodovine, ki jo je leta 1689 s prvim zapisom o čudni hoji s »smčmi« po visokem snegu v srednji Evropi na svetlo dal plemič Janez Vajkard Valvazor v Slavi Vojvodine Kranjske. Smo edini narod srednje Evrope, ki ima svoj izvirni izraz za smuči, vsi drugi za osnovo jemljejo skandinavski »ski«. In da ne bi stari, napol pozabljeni bloški smučar šel v pozabo, Bločani starosvetno obliko bloškega smučanja s »smčmi« in »kolci« predstavijo pred hitrimi tekaškimi nasledniki tik pred startom.
Predani varuhi tradicije
Posebni junaki, čeprav nihče med njimi ni bil posebej javno izpostavljen, so bili tisti redki posamezniki, ki vsa ta dolga leta ostajajo zvesti bloškim tekom. Ime 79-letnega Franca Horvata iz Radovljice smo edino znano našli v arhivu med 40 udeleženci vseh prvih desetih tekov. »Bil sem na vseh smučarskih, na dveh tekih peš pa ne,« popravi statistiko med malico s kranjsko klobaso, ki je po mnenju mnogih najboljši del vsakega maratona. Domačin Rado Ponikvar je bil tudi na prvem teku, kjer so uradno našteli za sedanjo dobo skoraj neverjetno številko 867 udeležencev, kar na izvedbah nove dobe (po letu 1999, ko vmes enajst let tek ni bil izveden) ni bilo preseženo. »Vem, da je bilo peš in da sem se na okrepčevalnici polil po obrazu, a namesto hladne vode je bila mrzla juha. In spomnim se, da sem tedaj ženo peljal v porodnišnico, rodila se je Nataša, ki ima sedaj štirideset let,« je Rado predstavil hčer, ki je za bližnji rojstni dan prvič tekla daljšo razdaljo. Ponikvar je tudi ena skromnih duš iz ozadja, ki skrbi, da tradicija bloškega smučanja ostaja živa. »To noč sem bolj malo spal. Ob štirih sem sedel na sani in vrezal klasično smučino za obe razdalji. Dve uri je vzelo,« je skromno pripomnil. S »smečmi« je potem za dvajset kilometrov potreboval pol ure manj. Bistvo, ki mu ni kaj dodati, pa je nemara povzel še eden od smaragdnih udeležencev Marijan Klemen: »Ko zdaj razmišljam, si nikoli nisem mislil, da bom pri 75 letih še vedno tekel tukaj.«