Ključ ptujske mestne hiše je v soboto župan predal letošnjemu princu karnevala, ki bo v teh dneh, ko so si Ptujčanke in Ptujčani nadeli pustne maske, bedel nad mestom. Po ulicah najstarejšega slovenskega mesta tako že odmeva zvonjenje kurentov, v petek in soboto so prve šeme zaplesale pod streho karnevalske dvorane, v soboto pa so se na otvoritveni povorki po ptujskih ulicah sprehodili tudi prvi etnografski liki, med njimi seveda – kurenti. Številni med njimi so se po svoje dragocene kožuhe in kape odpravili v Spuhljo pri Ptuju, kjer kurentove oprave že vrsto let izdeluje Marko Klinc.
Vsakoletno odganjanje zime
V kotu manjše delavnice v Spuhlji počivajo ovčji kožuhi, na mizi gosja peresa, da jih spretne roke mojstra še pritrdijo na kurentovo masko, težki zvonci ob steni čakajo, da si jih kurent oprta okoli pasu in se poda na svoje vsakoletno poslanstvo: odganjanje zime in klicanje dobre letine. Marko Klinc si je kurentov kožuh prvič oblekel, še preden je prestopil prag osnovne šole. »Že od novega leta pa do svečnice smo nestrpno čakali, da si bomo lahko oblekli kurentije in se bo pustovanje končno začelo,« obudi spomine na dni, ko so se kurenti vsako leto na pustni ponedeljek odpravili od hiše do hiše, od vrat do vrat in ko je kurentija veljala za statusni simbol. »Še vedno se spomnim, kako sem se, oblečen v kurenta, ustrašil ruse,« v smehu opiše srečanje z ruso, pustno konjsko masko, s katero so včasih skušali vplivati na rodnost konj.
Letos Klinc prepoznavnega ovčjega kožuha sicer ne bo oblekel, a s kurenti je njegov vsakdan kljub temu še vedno tesno povezan. Že njegov oče, sicer priznani sedlar, je izdeloval kurentije, obrt pa je od njega kasneje prevzel Klinc, ki svoje znanje zdaj v delavnici v Spuhlji že predaja sinu Primožu. V delavnici je tako že desetletja teden pred svečnico, ko na Ptuju in okoliških vaseh tudi uradno stopijo v pustni čas, še posebno živahno. »Takrat so vsi kotički v delavnici polni ostankov ovčjih kožuhov,« pripoveduje izdelovalec kurentij.
V maski vroče kot v savni
Kurenti, ki so bili v preteklosti predvsem neporočeni fantje, danes pa so za maskami skrita tudi številna dekleta, so oblečeni v ovčje kožuhe, na glavi imajo ročno izdelano kapo, prekrito z usnjem in z majhnima luknjama za oči. Naglavno masko krasijo še gosja peresa, dolg rdeč jezik in ošiljen nos ter zobje iz belega fižola, nanizani na vrvico. Gležnje jim grejejo rdeče gamaše. Nekateri imajo kape okrašene s papirnatimi živobarvnimi trakovi, drugi z govejimi rogovi.
»Kakovostne materiale je vse težje dobiti,« pojasni Klinc, ki skuša pri izdelavi kurentije čim bolj upoštevati želje naročnika. A ker en ovčji kožuh ni enak drugemu, je tudi vsaka kurentija unikatna. Kljub temu, pravi, pri skupini kurentov takoj prepozna svoje delo: »Z vsakim ročnim delom pustiš svoj pečat.« Za izdelavo kurentije sicer potrebuje vsaj tri dni, oprava pa kurentu služi nekaj let. »Kapa nekoliko dlje, kožuh pa zdrži okoli deset let.« Kožuhi se namreč običajno ne čistijo, izpostavljeni so različnim vremenskim razmeram, tudi potu, saj je v maski precej vroče. »Je kot v savni. A kožuha ne moreš očistiti, na njem so spomini, ki morajo ostati,« se zasmeje Klinc in doda, da kurenti zato zamenjajo kar nekaj kožuhov. Kljub temu tisti, ki se za pusta prelevijo v kurente, na vročino ne mislijo, prav tako pozabijo na težke zvonce, ki jim visijo okoli pasu in ob zvonjenju udarjajo ob boke. Najtežja kurentija lahko tehta tudi petintrideset kilogramov. Šest kilogramov maska, šest kožuh, preostalo težo dodajo zvonci.
Pustna tradicija še živi
Na dvorišču pred delavnico je nenadoma postalo precej živahno. »Pi, pi, pi,« je odmevalo po dvorišču, ki so ga na nedeljsko dopoldne zavzeli piceki, fantje in dekleta, oblečeni v za Ptujsko polje tradicionalno ptičjo masko. »Za dobro letino,« so nagovarjali zbrane, medtem ko so s kljuni na dolgih ročajih s tal zobali koruzo.
»Pustna tradicija je v vaseh še vedno živa,« ob tem pove Klinc. Ko so se piceki prepričali, da bo letina pri Klinčevih tudi letos dobra, so pot nadaljevali proti sosednji hiši. »V času pusta je pri nas vedno živahno,« je zaključil Klinc.