Državi je treba priznati, da gre za simpatično in smiselno rešitev. Do Idrije resda vodi najnevarnejša cesta v državi, ki jo boste redko prevozili brez kamenja in skal na cestišču, kotlina je resda po dolgem in počez prepojena z živim srebrom, vse razpoke v kotlini so resda zasute z ostanki žgane rude, iz katerih se sprošča radioaktivni radon, ampak ne glede na vse – ali pa prav zato, kdo bi vedel – je mesto prav nenavadna zgodba o uspehu.

Idriji je v drugi polovici dvajsetega stoletja namreč uspel v teh krajih redko viden obrat. V trenutku, ko se je začela zapirati velika identitetna zgodba mesta, se je začela postavljati popolnoma nova gospodarska in razvojna paradigma. Iz nje je vzniknil Kolektor, ena redkih firm v državi, ki je prišla iz tranzicijske orgije lastniško in kapitalsko praktično nepoškodovana. To pomeni, da ima danes Idrija enega najvišjih BDP na prebivalca v državi, da je center regije z najnižjo brezposelnostjo v državi (na vrhu je Cerkno s 4,2 odstotka registrirane brezposelnosti, na drugem mestu so Žiri s 5,0 odstotka, Idrija pa na odličnem petem mestu s 5,8 odstotka), seže pa tudi v višave, saj ima, recimo, največ milijonarjev na število prebivalcev v državi. Hkrati je svojo veliko identitetno zgodbo uspela vpisati na Unescov seznam svetovne dediščine, svoje naravne potenciale pa konceptualizirati v Geopark Idrija. Hkrati pa mesto v isti sapi lahko vrže v prostor enega najbolj cenjenih slovenskih menedžerjev Stojana Petriča, absolutno najboljši slovenski pank bend Kuzle, Marka Hatlaka, Kosmota, Zorana Kanduča, Borisa Čibeja in serijo podobnih likov, iz katerih se posebna idrijska žlahtnost kar cedi.

Lepo je, da država razume te stvari, ampak treba je ohraniti zbranost in previdnost. To namreč ni prvič, da Idrija trka državi po lobanji, naj se zaboga zbudi in zagotovi sredstva, da črpalke dvesto metrov pod mestom ne bi obmolknile. Zgodba je znana izpred dveh let, letos je vzniknila drugič, a kot vse kaže, ne zadnjič. Problem namreč ni odšel z dnevnega reda kot sistemska rešitev, ampak bodo črpalke pod mestom tudi letos poganjala neka izredna oziroma posebna sredstva, vse v duhu časa in prostora, ki ima elegantne rešitve tako rekoč za nespodobne. Nevarnost je torej samo prestavljena v neko bližnjo prihodnost, mogoče samo za kakšno leto ali dve, mogoče celo za tri ali pet, vsekakor pa čaka za naslednjim vogalom. To pomeni, da bodo problem dobile v roke spet neke nove garniture birokratov, da jih bo zaobjela logika nekih novih političnih garnitur, da bo mesto še naprej odvisno od milosti in nemilosti novih podzakonskih aktov, novih evropskih uredb in novih dimenzij človeške zmedenosti in norosti.

Kajti nikoli ne gre pozabiti, da je slednja edini pravi dokaz, da neskončnost obstaja, ker preprosto nima ne začetka in ne konca. Primer ministrice za zdravje, ki je bil v teh dneh popisan v eni od kolumn, za Idrijo že ne more biti vir optimizma. Ob nedavni krizi z medicinskimi sestrami je ministrica namreč izjavila, da bi bila pripravljena podpisati zaposlitev za določen čas točno določeni sestri v UKC, če bi ji le direktor bolnišnice prinesel predlog na mizo. Isti dan je tudi izjavila, da se je dogovorila, da bo ZZZS izolski bolnišnici predčasno nakazal denar, da ne bo stavke zaradi neizplačila plač. In hkrati je trdno obljubila, da bo lastnoročno poslala projektante in zidarje v UKC, da bodo dokončali urgentni blok. V resorju, ki je težak tri milijarde evrov, ministrica osebno podpisuje medicinskim sestram pogodbe za določen čas, intervenira pri zavarovalnicah in pošilja zidarje v bolnišnice na nujna dela. Mala posplošitev navrže, da ima ministrica za zdravje na leto okoli dvesto tisoč zadev, katerim se mora osebno posvetiti in jim nakloniti svoj dragoceni čas.

Na ministrstvu za gospodarski razvoj in tehnologijo stvari gotovo niso nič bolj sproščene in smiselno urejene, prej, če že, hujše in bolj zgoščene. Kdo bi vedel, ali bodo naslednji ministri med roji lobistov, ki jim bodo letali okoli glave z različnimi strategijami privatizacij in različnimi spiski državnih firm za prodajo, med neskončnimi kadriranji v vse te nadzorne svete, ki jih neprestano osvežujemo in krepimo, ne da bi jih uspeli osvežiti in okrepiti, med podpisovanjem nalogov za menjavo počenih straniščnih školjk v državnih firmah in potrjevanjem nadur ubogim čistilkam, ki ne bodo uspele počistiti vse državne svinjarije v predpisanih časovnih rokih, našli čas za probleme, kot je črpanje vode izpod Idrije. In samo ljubi bog ve, kaj se bo zgodilo, če pride minister, ki bo imel vsega čez glavo in bo vsem svojim desnim rokam in ostalim sekretarjem naročil, naj mu ne nosijo na mizo stvari, ki niso sistemske, reformne in razvojne narave, in naj zaboga rešijo kakšno stvar na nižji stopnji, po danih predpisih in zakonodaji, saj so zato plačani. Takrat se bo šele pokazala vsa nevarnost za mesto, ki jo v te kraje prinaša duh pravne države, razumljen kot črkarska pravda, cepljen na evropski birokratski duh, ki je sposoben zaradi predpisa, da mora biti neka loputa odprta, potopiti ladjo.