Zabavna prigoda: filmarji naj bi se pretekli teden lotili pisanja protestnega pisma, ker med dobitniki nagrad letos ni njihovega predstavnika. Anekdota kaže, da so naši filmarji bistveno bolj naivna druščina, kot bi si ljubitelji filmov želeli. Kaže, da so tam zunaj ljudje, ki Prešernove nagrade jemljejo smrtno resno, četudi bi moralo biti vsako leto jasneje, da so eden bolj komičnih trenutkov družbenega življenja. Toliko bolj so farsa, kolikor bolj uradna razlaga pravi drugače: svečana priložnost, svetel trenutek dviga kulture nad trivialne zadeve javnega vsakdana, vesel, povezovalni dogodek, praznik umetnosti, ki vsaj en dan v letu preglasi vulgarnosti politike. Ploskati in vljudno molčati se spodobi že zaradi umetnikov, ki so morda sredi najpomembnejših trenutkov v življenju.

Da so Prešernove nagrade še vedno resna stvar, smo krivi tudi mediji, ki vsako leto ubogljivo statiramo v procesiji in ne zastavljamo zoprnih vprašanj. Ne pišemo o bizarnostih, kakršna je dejstvo, da je Slovenija verjetno edina preostala država (za Severno Korejo namreč ne vemo) na svetu, ki še podeljuje državne nagrade za umetnost. Pridno molčimo o ozadju podeljevanja Prešernovih nagrad, ki je zgolj preslikava otročjega političnega spravarstva, uravnoteževalna preštevanka, ki jo dobro poznamo s toliko drugih področij in ima v končni fazi malo zveze z nagrajevanjem umetniških dosežkov. To vidimo vsako leto, ko je med nagrajenci ravno pravšnje število žensk, da odboru nihče ne more očitati mizoginije. In vsakih nekaj let, ko gre velika nagrada »korekcijsko« ženski. Pokaže se vsako leto, ko je treba podeliti nagrado za kako spregledano področje, ki že dolgo ali pa sploh nikoli ni imelo svojega nagrajenca. Filmarji, ki nameravajo protestirati, bolehajo za hudim sindromom naivnosti. Kmalu bodo uslišani, saj je nediskriminacija področij eno od hiperkorektnih vodil Prešernovega sklada. Če je, denimo, glasbeno področje močnejše od filmskega, tega statistika podeljenih nagrad ne sme pokazati. Predvsem pa se državno pokroviteljstvo nad umetnostjo in temelji globokega nespoštovanja do nje pokažejo vsako leto, ko upravni odbor kandidate za nagrajence razdeli na leve in desne ter po možnosti poskrbi za politično uravnotežen nagrajeni par.

Prešernove nagrade so v končni fazi le še eno od orodij politične instrumentalizacije umetnosti. Nikoli ni politika tako groba z umetnostjo kot takrat, ko se zdi, da ji dela največjo uslugo. Če vsak drug dan (kulturna) politika na vse mogoče načine nadleguje umetniško ustvarjalnost, je kulturni praznik tisti dan v letu, ko jo grobo posili s politikantstvom. Če k temu dodamo še nesposobnost kulturne politike, da bi gojila konstruktivne in spodbujevalne pogoje za ustvarjanje umetnosti, se lahko le nasmehnemo. Ko nas državni protokol prepričuje, da smo sredi rituala svetlobe, smo v resnici pri srcu teme.