Na lastni koži jih je občutil donedavni trener Tomi Šmuc. Po sobotni tekmi je izvedel, da ga želi uprava kluba odstaviti, dokončno odločitev je prejel sredi tedna. Javne očitke, da njegova ekipa igra slabo, je poslušal od novembra naprej. V tej stiski mu ni pomagalo prav nič, da v državnem prvenstvu ni oddal niti točke in da je osvojil slovenski pokal. Povedano drugače: ACH Volley pod vodstvom Šmuca ni izgubil nobene tekme v lokalni konkurenci.
Drugačna slika je bila v ligi prvakov, kjer je ACH zbral le eno zmago, toda kdor je pričakoval kaj drugega, nima stika z realnostjo. Z drugega sveta za ACH Volley je že Budvanska rivijera, ki si lahko privošči bolj kakovostne tujce, medtem ko Berlin in Ressovia nista samo z drugega sveta, ampak kar iz druge galaksije.
Ampak očitno je, da visoki standardi kakovosti ne veljajo za tiste, ki jih določajo. To sta predsednik kluba Rasto Oderlap in športni direktor Aleš Jerala. Če za visoke standarde kakovosti na igrišču veljajo suverene zmage in dobra igra, potem v pisarnah to velja za redna izplačila in pravočasni izbor kakovostnih igralcev. Ne eno ne drugo upravi ACH Volleyja v zadnjih letih ni uspelo. Opeharjenih ljudi, ki še vedno čakajo na dogovorjena izplačila, je cel kup. Tudi sestava letošnje ekipe je bila izpeljana povsem kontradiktorno. Prvotni načrt je bil, da bodo moštvo sestavljali le slovenski fantje, a nato je zraven kapljalo vse več tujcev, ki pa z ekipo niso bili dobro uigrani. Toda tudi če bi bili, evropski dosežki ne bi bili nič boljši. Pa bi bil lahko trener Vladimir Alekno ali pa Glenn Hoag.
Morda prvi korak k uspešnemu delovanju bi bil, da bi visoki standardi kakovosti veljali za vse v klubu. Od prvega do zadnjega.