Ali pri svojem delu zaznavate, da je zanimanja žensk za položaje vrhnjega menedžmenta manj in da v večini primerov sprejemajo vodstvena mesta tik pod vrhom, kjer je po navadi človek res najbolj na prepihu in tudi najbolj osamljen?

Na splošno to drži, seveda pa obstajajo tudi izjeme. Največ zanimanja in povpraševanja kandidatk je za delo v srednjem menedžmentu. Ko govorimo o najvišjih položajih, pa je odvisno tudi od tega, v kakšnem obdobju življenja je kandidatka. Na primer, nekatere kandidatke same poudarijo, da imajo manjše otroke in da v tem obdobju življenja niso pripravljene vsega časa posvetiti samo karieri. Potem imamo kandidatke, ki imajo starejše otroke in dajo same vedeti, da si želijo tudi večjih in kompleksnejših izzivov, ki bodo od njih terjali bistveno več časa in energije. So pa tudi kandidatke, ki želijo imeti vso kariero ravnovesje med kariero in družino, kar posledično pomeni, da niso pripravljene prevzeti najvišjih položajev, četudi so zanje sposobne in usposobljene.

Ste se že srečali s situacijo, ko je vaš naročnik izrecno izrazil željo, da mu poiščete za vrhnji menedžment moškega?

Da, tudi to se včasih dogaja. Predvsem ko govorimo o bolj »moških« panogah. Res opažamo, da je velika razlika med industrijami. Na primer v farmacevtski ali panogi FMCG (Fast Moving Consumer Goods – prodaja blaga široke potrošnje) je na vrhu bistveno več žensk kot v proizvodnih ali IT-družbah, táko je tudi povpraševanje.

V državah EU v povprečju diplomira več žensk kot moških, a vseeno so slabo pozicionirane v vodstvene in odločevalske strukture v podjetjih. Talenti, ki se skrivajo v ženskah, se na tak način izgubljajo in prav nič ni čudnega, da imajo kadroviki pri iskanju in razvoju talentov težave. Ali bi bilo zato smiselno bolj spodbujati podjetja, da svoj vodstveni tim spolno uravnovesijo, saj je dokazano, da so, če je v kolektivu najmanj 30 odstotkov žensk, tudi poslovni rezultati neprimerljivo boljši?

Vsekakor bi podjetja morala spodbujati, da imajo v svojih timih, predvsem vodstvenih, bolj uravnoteženo razmerje med moškimi in ženskami, saj le tako razmerje lahko pripelje do najboljših rezultatov. Moški in ženske smo si različni, a vsak od nas nosi v sebi določene kvalitete in kombinacija obojih je neprecenljiva. Ženske imamo na primer bolj razvito intuicijo, reševanja problemov in konfliktov se lotevamo drugače. Ženske na splošno dajemo tudi večji poudarek na tisti »mehkejši« del - etiko, odnose in zaupanje. Pri zaposlovanju bi morali večji poudarek nameniti prav tem dejavnikom, lastnostim, kompetencam, sposobnostim, iskati  komplementarne time, ki jih sestavljajo tako moški kot tudi ženski posamezniki. 

Ali je razlika pri umeščanju žensk na ključne vodstvene položaje med državami nekdanje Jugoslavije?

Bistvenih razlik ne vidim, morda je Slovenija celo korak ali dva  naprej.

Je cena za uspeh ženske v poslovnem svetu res dvakrat višja od tiste, ki jo plačajo moški?

Mislim, da ne. Sama sem se podala v poslovni svet in dejansko nimam tega občutka. Morda je včasih celo lažje.

Ali pa smo dejansko slovenske ženske tako vzgojene in gremo samo do praga, ki smo si ga same postavile v svoji glavi?

Da, vsekakor je veliko v tradiciji in vzgoji. Ta ponižnost, skromnost je na splošno močno ukoreninjena v naši kulturi. Da se zadeve spremenijo, je vsekakor potreben čas, da se zamenja kakšna generacija. Je pa res, da bolj ko o tem govorimo, postavljamo to tematiko v ospredje in dajemo tudi same ženske vzgled našim hčeram, hitreje se bodo stvari premaknile v drugo smer. O tem sem več kot prepričana. Verjamem, da sta oziroma še bosta današnji generaciji Y in Z drugačni. Ti mladi so močno vpeti v globalni trg dela, kjer se meje hitro brišejo. Imam precej stika z generacijo mladih od 20 do 30 let, tudi hči je teh let; te mlade ženske se zavedajo, da je uspeh univerzalen in ne zgolj pisan na »moško kožo«. Sem optimistka, a hkrati realistka. Mislim, da se bo razmerje s časom bolj uravnotežilo, nikoli pa ne bo enako. Gre enostavno za žensko naravo in vsaka od nas ni pripravljena na trdo delo in kariero.