Od leta 2012, ko je na referendumu padel sicer kompromisni družinski zakonik, so se namreč okoliščine precej spremenile. Tako je do popolne izenačitve pravic razno- in istospolno usmerjenih prišlo še v nekaterih primerljivih ali celo bolj konservativnih državah, kot je Slovenija. Avstrijsko ustavno sodišče je sprejelo odločitev, po kateri bodo posvojitve otrok mogoče tudi za homoseksualne pare, ustavno sodišče v katoliški Španiji je potrdilo zakonitost istospolnih porok…

Slovensko ustavno sodišče je v odločbi, v kateri je ugotovilo neustavnost zakona o dedovanju, izrecno izpostavilo člen ustave, ki prepoveduje tudi razlikovanje zaradi spolne usmerjenosti posameznika. Ob tem pa zapisalo, da v današnji družbi ni več razhajanj o tem, da tako kot raznospolni tudi istospolni pari ustvarjajo ljubeča in trajna partnerska razmerja. Ne gre spregledati niti, da je bila pred dvema letoma s spremembo ustave pomembno omejena možnost referendumskega odločanja.

Nasprotniki pravne izenačitve raznospolnih in istospolnih skupnosti predloga ZL za zdaj še niso zelo glasno napadli, nobenega dvoma pa ni, da bodo v njem spet videli grožnjo celotni civilizaciji. A hkrati obstaja možnost, da bodo predlagane spremembe vendarle dobile zadostno politično podporo. Glasove sta že obljubila ZaAB in SD, na zeleno tipko bo pritisnil tudi del pri tej temi sicer razdeljene poslanske skupine DeSUS. Pred nekaj dnevi pa je podporo napovedala še SMC. In to presenetljivo jasno in odločno.

Presenetljivo zato, ker jasnost in odločnost pri občutljivih in polarizirajočih temah nista značilnosti SMC in Mira Cerarja. Znano je tudi, da pisana druščina poslancev največje vladne stranke pri vprašanjih glede istospolnih ni enotna, celo njeni vodilni predstavniki pa so v preteklosti zastopali precej konservativna stališča. Tako so se izgovarjali, da posvojitvam otrok v istospolnih družinah ne nasprotujejo, če bo za to obstajal družbeni konsenz, istospolne so po pravico pošiljali v Strasbourg… A hkrati ne gre prezreti, da je SMC pred tremi meseci postala članica ALDE, družina evropskih liberalcev pa pri vprašanju enakih pravic istospolnih partnerjev ni pripravljena popuščati. Prav tako bi se največja vladna stranka, če ne bi podprla odprave neenakosti, kaj težko izognila očitkom, da pri zavzemanju za pravno državo in človekove pravice ni dosledna oziroma da so temeljne točke, na katerih gradi svojo politično podobo, zgolj farsa. Tako je mogoče sicer pričakovati, da kdo od poslancev SMC predloga ZL ne bo podprl, težko pa bi si privoščili, da bi bilo teh toliko, da bi predlog padel.

Pri tokratni odločni besedi SMC ne gre zanemariti niti dejstva, da vlada ni predlagateljica sprememb zakona in bo prve bojne vrste prepustila Združeni levici; s tem se bo v določeni meri izognila gnevu konservativcev. Če bodo pravice raznospolnih in istospolnih partnerjev vendarle izenačene, pa bo ostalo v spominu, da je bila v času Cerarjevega vladanja zaključena zgodba, ki je desetletja obremenjevala slovenski politični in družbeni prostor.