(Pre)hitra vožnja, vožnja na (pre)kratki varnostni razdalji, vožnja na prehitevalnem pasu, obračanje na avtocesti, živčna vožnja in žuganje drugim voznikom, cikcak prehitevanje, prehitevanje po desni strani na avtocesti ali prehitevanje kolone, ki je nastala zaradi gostega prometa, agresivna vožnja, neupoštevanje pravil o prednosti, sunkovito speljevanje, zanašanje vozila, vožnja po zadnjem kolesu z motornim kolesom, nepravilna razvrščanja pred križišči, neupoštevanje svetlobnih prometnih znakov... Vse to in še marsikaj bi lahko uvrstili v kontekst objestne vožnje, katere posledica so pogosto tudi (hude) prometne nesreče. Objestna vožnja je na slovenskih cestah še vedno velik problem, stanje je daleč od dobrega, seveda pa slovenski vozniki pri tem nismo nikakršne izjeme, kot bi radi prikazali nekateri.

»Glede stališč do prometne varnosti je tudi zadnja evropska raziskava Sartre 4 pokazala, da spadamo v evropsko povprečje, glede stvarnega vedenja pa žal največ povedo statistike prometnih nesreč. Stanje se izboljšuje, a smo vendarle še daleč od prometno bolj kulturnih dežel. Po nekaterih stališčih smo blizu našim sosedom, v glavnem pa nekje okoli evropskega povprečja,« pravi prometni psiholog Marko Polič in dodaja, da je vendarle treba reči, da večina voznikov vozi varno, saj bi – če bi večina vedno kršila predpise – najbrž že zdavnaj izumrli.

Družba je preveč tolerantna

Zelo zanimivo je, če ne že sila nenavadno, da je raziskava o kulturi vožnje na slovenskih cestah pokazala, da imamo slovenski vozniki o sebi večinoma zelo dobro mnenje, saj se imamo za izredno prijazne, skorajda vsem odstopamo prednost in podobno, po drugi strani pa druge voznike ocenjujemo za precej bolj nekulturne... Kar se po logiki seveda ne izide. A to še ni najbolj čudno, kar razkrije naslednja izjava Marka Poliča: »V omenjeni raziskavi Sartre smo ugotavljali tudi, da švedski vozniki zaznavajo na cesti veliko več agresivnosti kot na primer slovenski, čeprav je stvarnost v obeh državah prav nasprotna. Toda švedski vozniki so za to bolj občutljivi kot naši. Še veliko bo torej treba spremeniti v glavah, da bomo dejansko na cesti – in drugod – postali obzirnejši do drugih, prijaznejši.«

Po Poličevih besedah vozniki, ki vozijo objestno, bolj ali manj vedo, kaj počnejo, težava pa je v tem, da se premalo zavedajo, da vozijo nevarno, in da s tako vožnjo ogrožajo druge in sebe. »Mnogi vozniki, predvsem mlajši, precenjujejo svoje sposobnosti, menijo, da imajo razmere pod nadzorom, dejansko pa zahteve razmer presegajo njihove zmožnosti. Na srečo nima vsako nevarno vedenje tudi tragičnih posledic, kar storilca napeljuje k temu, da ga ponavlja, saj mu zvišan adrenalin in ploskanje pajdašev vlivata občutek moči in neupravičeno samozavest. Obenem je družba preveč tolerantna do storilcev, do vožnje v pijanosti, do prehitre vožnje...« meni Polič, ki se strinja, da na naše ravnanje med vožnjo in število objestnih voženj oziroma voznikov vplivata tudi splošna slaba družbena klima in kriza: »Mnogokrat je bilo že rečeno, da ljudje vozijo tako, kot živijo. Vožnja je del vsakdanjega življenja in živeli bi v iluzijah, če bi menili, da se življenjske težave ne odražajo tudi v načinu vožnje.«

Gre na bolje, a objestne vožnje je še vedno preveč

S takšnimi in drugačnimi oblikami objestne vožnje se seveda vsakodnevno srečujejo tudi policisti, največkrat z v uvodu omenjenimi prekrški, pri čemer je pri agresivni vožnji pogosto združenih več kršitev cestnoprometnih predpisov. Lahko se zgodi, da voznik vozi »zgolj« objestno tudi na način, da ne krši omenjenih cestnoprometnih predpisov, se pravi, da se denimo obnaša nekulturno, hitro pospešuje, da cvilijo pnevmatike, a dovoljene hitrosti ne prekorači, žuga drugim voznikom, a jih ne izsiljuje in ne vozi na prekratki varnostni razdalji... Pa s tem tudi krši predpise? »Pravila vožnje so predpisana v zakonu o pravilih cestnega prometa, pri čemer objestna vožnja ni posebej opredeljena, a so seveda v predpisu določene nekatere kršitve (že omenjene v uvodu, op. p.), ki jih lahko povežemo z agresivno in objestno vožnjo. Zato pa je v kazenskem zakoniku v 324. členu ob izpolnjevanju določenih pogojev predpisano tudi kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu,« nam je povedal Matjaž Leskovar iz sektorja prometne policije in dodal, da lahko ob spremljanju stanja prometne varnosti na podlagi podatkov ugotovimo, da se stanje prometne varnosti izboljšuje, na kar kaže število prometnih nesreč in posledic, posledično pa je na mestu tudi ugotovitev, da se je na bolje spremenilo tudi vedenje oziroma ravnanje udeležencev in odnos do spoštovanja cestnoprometnih predpisov. »Še vedno je objestne vožnje in neprimernega ravnanja udeležencev v cestnem prometu preveč,« dodaja Leskovar.

Tehnika se lahko hitro spremeni

In kaj storiti, da bi se stanje bistveno izboljšalo. Po mnenju Marka Poliča je odgovor v spreminjanju odnosa do prometne varnosti, in to od vrtca naprej, ter v večjem spoštovanju drugih, v obzirnosti. »Tak razvoj je dolgotrajen proces. Novejše raziskave usposabljanja voznikov vse bolj poudarjajo prav te vidike. Kratkoročno se žal ne moremo odpovedati kaznovanju, pri čemer je bolj kot višina kazni pomembno dosledno izpeljevanje predpisov. Dokler potencialni kršilci ne bodo v položaju, ko bo praktično vsaka kršitev zaznana in kaznovana, in se bodo tega tudi zavedali, kazni ne bodo učinkovite. Obenem mora zakonodajalec predpisati ustrezne kazni za dejanske in ne formalne prekrške – ko denimo prometni znak omejuje hitrost tam, kjer ni za to nobene potrebe,« pravi Polič.

Podobno meni tudi učitelj varne vožnje pri AMZS Manuel Pungertnik: »Kršitelje bi morali dosledno kaznovati, vsak, ki stori hujši prekršek, pa bi se moral zavedati, da bo zanj tudi kaznovan.« Enega od načinov reševanja problematike vidi tudi v bolj podrobnih zdravniških pregledih voznikov. »Ti bi lahko bili bolj kompleksni, z vključevanjem psihologov v zdravniške preglede voznikov avtomobilov in ne le voznikov tovornih vozil in avtobusov. Smotrno bi bilo povečati tudi nadzor nad delovanjem šol vožnje in delom z vozniki, ki se vključujejo v treninge vožnje,« pravi Pungertnik in dodaja, da je mogoče že na treningih varne vožnje ugotoviti ali vsaj predvideti, kdo bi lahko bil potencialno objesten voznik, vendar je lahko takšna ocena prehitra in neprofesionalna, zaradi česar takšnih ocen ne podajajo. »Izobraževanje poteka v smislu ozaveščanja in prepoznavanja znakov odklonilnega vedenja v prometu ter nevarnosti, s katerimi se udeleženci lahko zaradi tega soočajo. Na drugi strani gre za osveščanje o posledicah, ki so največkrat tragične in nepopravljive. Svojo tehniko vožnje lahko takšni vozniki s treningi in izobraževanjem v zelo kratkem času spremenijo,« pojasnjuje Pungertnik.

Če se večina strinja, da smo vendarle napredovali, ne gre mimo tega, da so vsaj majhen del k temu prispevali tudi neverjetni posnetki Darsovih nadzornih kamer, zaradi katerih je bil marsikdo bolj pozoren, da med vožnjo iz gole objestnosti ni storil kakšne hude neumnosti. »Lahko potrdimo, da je v določeni meri pomagalo. S prikazom nepravilne vožnje in posledično z zavedanjem njenih posledic želimo zvišati raven prometne kulture in izboljšati prometno varnost v državi, saj menimo, da lahko za varnost na cesti največ naredimo vozniki z upoštevanjem prometnih in varnostnih pravil,« so povedali v Darsu.