To, kot rečeno, ne odvzema uspehu levice nič leska, saj so bila volilna pravila jasna že dolgo vnaprej in za vse enaka. V praksi so pomenila, da sta volilka in volilec na usmeritev nove vlade lahko vplivala le z glasom za Sirizo ali za Novo demokracijo, ostalim igralcem pa je pripadla le omejena vloga. Najpozneje od politične krize ob koncu osemdesetih let, ki jo je pomagalo zakuhati tudi eksperimentiranje takratne socialistične vlade s čistim proporcionalnim sistemom, ni pač nikomur v Grčiji do tega, da volilni izid ne bi imel jasnih obeležij. Kdor dobi relativno večino, se lahko nadeja mastne prednosti v parlamentarnih sedežih. Čeprav levičarji tokrat za las niso dobili absolutne večine, so bistveno presegli podobna dosežka konservativnih tekmecev z obojih volitev leta 2012. In kar se tega tiče, se je dvoboj »velikih« končal enoznačneje kot kateri koli v zadnjih treh desetletjih z izjemo tistega z začetka gospodarske krize, ko se je srd zgrinjal predvsem na Novo demokracijo.

Skušnjava je, da bi se ob pričujoči nedvoumnosti pretirano zanesli na dva vtisa. Prvič, relativna večina radikalne levice je novost, težko pa bi obveljala za nekaj v nebo vpijočega v deželi, ki je bolj ali manj izrazito večino levo od sredine pridelala na vsakem (!) volilnem odločanju od leta 1981 naprej. Moč Sirize se tako napaja v prvi vrsti iz pogorišča druščine s pompoznim imenom Panhelensko socialistično gibanje (Pasok), saj je slednje prehodilo natanko nasprotno pot kot Cipras in njegovi. Če je leta 2009 za Pasok glasovalo skoraj štiriinštirideset odstotkov volilcev, jih je letos manj kot pet. Seveda pa je res, da je na zadnjih trojih volitvah večjo vlogo kot zgodovinsko pogojena razmejitev med levico in desnico igral odnos do reševanja dolžniške krize in na tej točki so njegovi novi partnerji z desne Ciprasu bržkone bliže kot ideološko sorodnejša Pasok in nova zvezda, proevropska levosredinska stranka Reka. Čudno pri vsem je, kako se je Nova demokracija, ki je za mizerijo grškega življa odgovorna vsaj toliko kot dolgoletni konkurenti socialisti, uspela prodati za vodilno silo na desni sredini in je niti letošnji triumf radikalne levice ni drastično oskubil.

Velja kajpak pripomniti še, da Cipras ni prvi voditelj katere dežele s te strani nekdanje železne zavese z izrazito levim oziroma komunističnim pedigrejem. Če odmislimo italijanskega premierja Massima D'Alemo, je voditelj enake politične barve načeloval že za Grke bratskemu (južnemu) Cipru. Čeprav je njegovo druščino finančna in gospodarska kriza odplavila podobno, kot je Ciprasa naplavila.

Drugič bo morala vlada radikalne levice in neodvisnih Grkov delovati v značilno polariziranem okolju. Polarizacija je nekaj, kar ima na Grškem izjemno dolgo brado. Deloma izvira že iz same geneze današnje grške države, ki so jo po kosih sestavljali od leta 1830 do obdobja po drugi svetovni vojni. Še bolj so se nasprotja zaostrila zaradi spora med kraljem in ministrskim predsednikom Venizelosom o odnosu do vojskujočih se strani v prvi svetovni vojni. Eleftherios Venizelos, dolgoletni voditelj liberalcev, za ene mesija, za druge antikrist, je sploh vplival na grško politično sceno bolj kot kateri koli drugi posameznik. V 20. stoletju je imelo nasprotje med Venizelosovimi podporniki in privrženci po navadi obliko zavzemanja za republiko ali za monarhijo, o čemer so se Grki odločali na nič manj kot šestih referendumih (dva najbolj poštena je dobila republika). A še celo danes na Kreti, kjer je imel Venizelos svojo glavno bazo, dominira Siriza, medtem ko na nekdanjem monarhističnem Peloponezu zmaguje Nova demokracija. Grškemu kralju Juriju II. spričo spreminjajočih se razmer pripisujejo celo izrek, da je najpomembnejši pripomoček grškega kralja – kovček.

Nove razsežnosti je razdeljenost grške družbe kajpak pridobila z nemško-italijansko-bolgarsko okupacijo, odporom zoper njo in državljansko vojno, ki je dogajanju sledila. Vse se je pravzaprav odvijalo kot v Jugoslaviji, le vložek velesil in zato končni rezultat sta bila drugačna.

Tudi zaradi dediščine državljanske vojne je podobna evforija kot zdaj Ciprasa leta 1981 spremljala Andreasa Papandreuja ob prvi volilni zmagi njegovih panhelenskih socialistov. Nič ne de, če je vsaj njegov priimek postal, skupaj s priimkom Karamanlis njegovega konservativnega tekmeca, sopomenka za tegobe grškega človeka. Pred več kot tridesetimi leti je navduševal s kombinacijo socialističnega programa in nacionalistične retorike, posebej dobrodošle, ker se je veliko Grkom zdelo, da so zgolj ameriške copate. A iz lepo zvenečih gesel o ukinitvi ameriških vojaških oporišč in o obrnitvi hrbta Evropski uniji, v katero je Grčija isto leto šele vstopila, ter zvezi Nato je bilo kljub reformnemu zagonu vsaj Papandreujeve prve vlade spečenega bolj malo kruha.