Slovenija mora ves čas iskati odrešitelje. Od osamosvojiteljev prek gasilcev do plugarjev. Logično sosledje: najprej zažgemo, potem pogasimo in na koncu počistimo. Lepa metafora o slovenski zgodbi o uspehu. Najprej vse spremo med seboj, potem iščemo različne rešitelje, ki jim v principu ne rata, in v prihodnosti nas čaka čiščenje po dolgem in počez. Ali bodo to tiste skupine, zaradi katerih omembe v dokumentarcu Koalicija sovraštva se absurdno zagovarja novinar nacionalke Erik Valenčič, bo pokazal čas. Je pa že zdaj čas pokazal, da je »love« iz imena države odšla med izbrisane.
Pri nas se pač ne maramo. Pika. Ko je Uroš Zorman v navalu emocij bleknil tisto o foteljaših, je enostavno le ponovil ponavljajočo se paradigmo, ki ima preprosto ime. Užaljenost. Vsi so užaljeni. Eni zaradi preteklosti, drugi zaradi sedanjosti, tretji zaradi nastavljenih ogledal. Če eden blekne, da so naši rokometaši igrali katastrofalno, da so bili brez koncepta in se na parketu premikali brez žara, je sovražnik. Kritizer, ki z varne razdalje počez žali junake, ki puščajo srce na igriščih.
Najverjetneje je užaljen tudi Miran Ališič, ko bere in posluša pripombe k svojemu komentiranju. Na prvi ženski tekmi svetovnega prvenstva je bil spet v svojem svetu. Zamenjal je številko Ilke Štuhec, jo po progi spremljal, kot da gre za tekmovalko iz ene afriških eksotičnih držav, se čudil razlikam v zadnjem delu proge in bil ob vožnji Tine Maze nepristranski opazovalec. Saj res, zakaj pa bi moral ob Tinini vožnji za medaljo noreti? Saj v bistvu Tina vozi za sebe, za svojo ekipo, za svoj tekoči račun in za svojo prihodnost. To, da tekmuje pod našo zastavo, je naključje. Lahko bi tekmovala tudi za Sierro Leone. In najverjetneje bi kričal le, če bi zletela s proge.
Ja, Miran je v smučarijo priletel direktno iz formule ena. To so v zadnjih letih najbolj dolgočasni prenosi, kjer se komaj čaka, da enemu spodrsne. Da zleti s proge. Se zabije v zaščitno ograjo. Ta nesmrtni dolgčas mora zato Miran pregnati s kopico zgodb, informacij, govoric in zanimivosti. Razkriti nam mora ozadje. Obdržati nas mora v budnem stanju.
V smučariji je malo ozadij. Vse se dogaja na površju. V tisti slabi ali dobri minuti, ko je tekmovalka na progi. Ogromno emocij in adrenalina za vse nas, ki navijamo za Tino Maze. Morda pa Miran zavestno takrat servira številne zgodbice ravno zato, da nas malo pomiri. Da nas uravnoteži. Da nam pove in namigne: ej, dragi moji, kaj pa imate vi od tega, če Tina osvaja medalje? Ste res taki bebci, da verjamete, kako vas Tina s svojimi uspehi postavlja na svetovni zemljevid? Če vam gredo kocine pokonci, ko slišite svojo himno, vam pa tako in tako ni pomoči. Tina ne vozi pluga…