Bilo je približno takole: morda desetletni otrok je po precej neprometni cesti hodil ob desnem robu cestišča – pločnik namreč še ni bil očiščen novozapadlega snega. Res je, da je torej hodil po napačni strani, a v olajševalno okoliščino mu moramo šteti, da so ob levem robu omenjene ceste parkirna mesta in je hoja med avtomobili otežena. Kakor koli, ko je tako hodil, je izza ovinka in nato naravnost v njegovo smer pripeljal in se vozil osebni avto, volkswagen golf tretje generacije. Ko je pripeljal mimo, sem nazorno videl, da niti sprednje niti vseh drugih šip voznik (ali voznica) niti približno ni očistil(a), manjša čistina je bila vidna le na voznikovi strani. In prav nobenega dvoma ni, da bi ta golf že čez nekaj trenutkov in morda 50 metrov pozneje z velikansko silo zbil nič hudega slutečega šolarja, če ne bi bilo junaka, ki je ravno takrat vestno in natančno odstranjeval sneg s svojega avta, parkiranega ob omenjenem levem robu ceste. To je na srečo počel ravno s takšnega zornega kota, da je lahko predvidel skorajda neizogiben nadaljnji potek dogodkov. A jih je s skoraj nadnaravnimi močmi preprečil. Kot panter, še posebno za človeka z močno previsokim indeksom telesne teže, se je namreč zagnal na cesto in v slogu najboljših nogometnih vratarjev dobesedno skočil, le da je namesto žoge v zraku »pobral« otroka in skupaj z njim končal v kupu snega ob cesti. Da je bilo še ravno pravi čas, sem se prepričal nekaj trenutkov kasneje, saj sem refleksno zamižal in čakal na najhuje. Voznika pa vse skupaj ni zmotilo, še bolj verjetno dogodka niti opazil ni, saj je peljal naprej, kot da se ni nič zgodilo! Na žalost je bilo nemogoče razbrati tudi registrsko številko na njegovem avtomobilu, saj je bila, podobno kot steklene površine, povsem prekrita s snegom. Morda se sliši vse skupaj prenapihnjeno, a pred našimi očmi je bilo natanko tako.

Za vse vrste takšnih in drugačnih zimskih cestnih akrobacij se vselej trudim poiskati kakšno razlago. Tudi za tiste na primer, ki se v snegu odpravijo v službo s kolesom, pa čeprav je verjetnost za to, da se bodo na poti nekajkrat znašli na tleh, precej večja, kot da jim uspe na cilj prispeti brez težav. A za to, da se človek usede za volan, spelje in se pelje, ne da bi videl, kaj se dogaja vsaj pred njim, če že ne okoli njega, je enostavno ni. Gre za to, da se povsem zavedamo, da vidimo malo ali nič, a pač vseeno speljemo in čakamo, da se bo sneg ali led med vožnjo stopil... A preden se stopi, se kaj lahko zgodi, da nam pot prekriža otrok, ki ga zaradi naše predhodne lenobe ne bomo videli, in se ne bo našel junak iz sosednjega bloka, ki bi rešil dve življenji – otrokovo (dobesedno) in voznikovo, ki bi bilo kaj lahko uničeno. Zato ponovimo to, kar ponavljamo vsako zimo: pamet (beri: metlico) v roke!