Medtem so se pedantni nemški obveščevalci prebijali skozi transkripcije prvih izjav nove grške vlade in se trudili dognati, kaj v resnici govorita Aleksis Cipras in novi grški finančni minister Janis Varufakis, ki ju v prvih povolilnih dneh nihče ni prav dobro razumel.

Jezik politične levice so etimologi že davno tega razglasili za mrtev jezik, ki ga govori kvečjemu še nekaj duš v kakšni zakotni, ljubiteljski komunistični partiji, Slavoj Žižek v tem pozabljenem jeziku poka svoje vice, to pa bi bilo tudi vse.

Evropa je tako sedela pred ekrani, z odprtimi usti zijala v nerazumljive grške levičarje in čakala, da nekdo vklopi podnapise. Mario Draghi, Jean-Claude Juncker in Jeroen Dijsselbloem, vsi so besno pogledovali proti prevajalcem: »Rekel je trojka. Slišal sem ga, da je rekel trojka. Kaj je rekel o trojki?« A prevajalci so le nemočno skomigali z rameni.

Vsako leto umre kakšen jezik in do leta 2050 naj bi izumrlo 90 odstotkov vseh jezikov na Zemlji, a s tem si nihče ne utegne beliti glave. Svet, ki se uči kitajsko in arabsko, nima časa za jezike brez govorcev, za faliskijščino ali oksijščino. Ali sirizijščino. Tudi voditelji največjih evropskih držav so tako ostali brez prevajalcev za jezik, ki premore tako težko prevedljive besede, kot so solidarnost, humanost, pomoč, enakopravnost, socialna država, odpis dolgov, človekovo dostojanstvo in podobno. Ni ga od Berlina do Madrida junaka, ki bi znal te besede prevesti v evre in švicarske franke, v obrestne mere, strukturne reforme ali privatizacijo.

»Jezik Evrope je prevod,« je nekoč dejal Umberto Eco. A te dni ga ne govori veliko Evropejcev.

Povsem razumljivo je, da sta Cipras in Varufakis povzročila popolno zmedo. Od volitev dalje se zdi, da oba le še pojasnjujeta svoje izjave, se prevajata v senzacionalistični jezik sodobnih medijev ali v brezčutni jezik birokratov, se za finančnike preračunavata v številke, pa spet govorita počasi in brez zapletenih metafor, da bi ju lahko razumeli tudi privrženci varčevanja. Potem pa se morata še zagovarjati, da nista spremenila svojih stališč, da sta jih le prevedla v jezik našega norega sveta.

Naposled sta obupala in poletela na veliko evropsko turnejo, da bi se iz oči v oči srečala z vodilnimi evropskimi politiki in finančniki in vsakomur posebej povedala, kaj sta v resnici mislila s tem, da bi bilo ob poplačilu upnikov dobro nahraniti še stotisoče lačnih Grkov in zmanjšati velikansko brezposelnost mladih. Hitro sta namreč prišla do spoznanja, da tega sploh ne moreš povedati tako, da bi te hkrati razumela tako Françoise Hollande kot David Cameron in ti Angela Merkel ne bi reda radi zagrozila z izključitvijo iz Evropske unije.

»Ne zdi se nam prav, da so ljudje v Evropski uniji lačni« se baje sliši zelo podobno kot »Grčija bo izstopila iz Evropske unije!«. »Če želimo odplačati dolgove, potrebujemo gospodarsko rast« pa zveni skoraj isto kot »Fak ju, Džrmani!«.

Zato je bilo edino smiselno, da Cipras in Varufakis v miru in na štiri oči vsakemu veljaku posebej pojasnita, kaj bi rada. Za zaprtimi vrati bosta lahko mahala z rokami, risala na listke in se prevajala v vse mogoče jezike, in ne gre dvomiti, da se bodo na koncu nekako sporazumeli. Če sem sam nekoč na Kitajskem ulični trgovki z rokami uspešno pojasnil, da potrebujem drobiž za avtobus, bosta tudi Cipras in Varufakis menda pojasnila Nemcem, da bi bila še ena doza predpisanega varčevanja za njuno državo čisti overdose. Cipras naj le pade po tleh in obleži tam nepremičen, Varufakis pa naj kaže nanj in govori: »Griechenland tot! Wie Alexis, frau Angela, wie Alexis! Schauen Sie auf ihn, Frau Angela! Er ist Griechenland! Total tot! Die Ende! Alles fertig! Das ist das. Das ist Griechenland!«

No, vsaj poskusiti velja, se vam ne zdi?

A ko grški premier in finančni minister naposled prevedeta svoje zamisli vsem nemcem tega sveta in z njimi dosežeta nekakšen kompromis za rešitev grške krize, se bodo njuni problemi šele začeli. Vse to bosta namreč morala pojasnila še novinarjem, in že samo ob misli na to se mi reveža prav zasmilita.

Ko namreč levi novinarji v svoj gugl translejt vtipkajo Siriza, jim njihov računalnik zaigra Internacionalo in spusti video zavezniškega bombardiranja Dresdna. In potem pišejo, da bo Cipras rešil Grčijo, Evropo in svet, končal globalno segrevanje in proces Patria, ozdravil Igorja Bavčarja in predramil Luisa Suareza, nato pa pristal na vrhu berlinskega Fernsehturma in navdušenim množicam na Alexanderplatzu razglasil končno zmago nad neoliberalizmom.

Ko pa v iskalnik vtipkajo besedo Siriza desni novinarji, ekran v trenutku prekrije mračna podoba lorda Voldemorta, ki malica Harryja Potterja in načrtuje gole otoke v Jonskem morju. Kar stresejo se in v grozi pišejo o koncu demokracije in svobode ter pozivajo ljudi, naj pred novim komunističnim totalitarizmom čim prej zbežijo v najbližjo davčno oazo.

Ni vam treba biti genij za spoznanje, da ne eni ne drugi ne bodo znali prevesti besede kompromis.