Samira Kentrić oblikuje naslovnice knjig najbolj uglednih založb, dnevnih časopisov in svoje ilustracije razstavlja kot samostojna umetniška dela. Ni vajena ilustrirati člankov ali knjig, ampak s svojimi deli interpretira svet. Z ironijo in duhovitostjo ga razstavi na tri grafične elemente, s katerimi manipulira sile zla, da dela dobro.

Tehnične veščine slikarke z industrijskimi zmogljivostmi je to pot obrnila proti sebi. In izdala ilustrirani roman o svojem odraščanju v času, ko se je svet podiral in na novo sestavljal. Takšne knjige bralec še ni dobil v roke v nobenem jeziku iz nobenega časa. Avtorica je vajena preseganja ustaljenih meja in jih rada briše. Tako kot Art Spiegelman in Joe Sacco, velikana stripa, ki mešata avtobiografsko pripoved z novinarstvom in družbenim komentarjem, ne mara izraza grafični roman. »Tudi onadva pravita, da je to, kar delata, v resnici strip. Moja knjiga to ni. Sama ji pravim slikanica za odrasle.«

Kot družbena komentatorka že več kot desetletje ustvarja skozi ilustracije podobe, ki so prepoznavne vsem, a zaradi svojih nepričakovanih interpretacij šokirajo in vsilijo premislek, ki presega ustaljeno. To je ohranila tudi pri svojem prvencu. Besedilo in risba sta samostojna, a skupaj delujeta močneje. Kratki zapisi oživljajo utrinke iz njenega odraščanja. Če je ob tem zabrisala ločnice med prozo in poezijo, združila formo pisma, pripovedi, dialogov in idej v poetično celoto, je vendar poskušala ohraniti pogled, ki je bil skozi njene, na začetku otroške oči prisoten v danem trenutku. Tako je knjiga kot povabilo na potovanje skozi prostor in čas. Na celostranskih ilustracijah, ki so prisotne skozi celo knjigo, pa sama pravi, da je poskušala ustvariti nekaj, kar seže dlje. Risbe, narisane z realistično natančnostjo, so osvobojene z magičnimi elementi. Ljudje imajo glave volkov in volkulij, vojaki krepijo mišice s kostmi, mravlje nosijo črke, ovce imajo čekane volka, otroci pa so zlate ribice in žarnice...

»Pomembno mi je, da je vsaka ilustracija zase dovolj. Vsaka lahko pove svojo zgodbo. Moč podobe je v tem, da je lahko resničnejša od realnosti. Zajame čas okoli dogodka, doda distanco, vse skupaj premisli in nato sliko ter misel, ki ostaneta, strne v risbo. S tem ko je podoba simbolizirana, postane močnejša. Lahko pove več, prikaže jasneje, kakšna je dejansko naša realnost, kaj se v resnici dogaja.«

Ali je vse res, je ob tej knjigi vprašanje, bliže pojmu brezmejne svobode avtorja kot poročevalski zavezanosti k točnosti poročanja. »Zame je vse, kar je zapisano, res. A to ne pomeni, da se je zgodilo točno tako ali da so bili to ključni momenti. Le jaz sem jih tako doživela,« razlaga iskrenost pogleda, ki je hkrati izrazito avtorski. »Pomembno se mi zdi držati se partikularnosti in tega, na kar se najbolj spoznaš in kar te obkroža. Če nato iz tega nastane nekaj, kar se upira času, toliko bolje.«

Meja ni

Ko sta se njena starša kot delavca preselila z bosanskega podeželja v mesto v podalpju, nista prestopila nobene državne meje. Z razpadom Jugoslavije pa je postalo vprašanje tujosti in migrantstva bolj prisotno. Migrantska zgodba v času tranzicije je veliko bolj zapletena od običajnega pobega iz ene nemogoče situacije v drugo.

»To, da bi bili moji starši priseljenci, je čudno,« pravi avtorica z začudenjem človeka, ki zelo natančno ve, kje živi in čemu pripada. »Bolj gre za to, kako te prostor doživlja. Če te prostor označi za drugega, si ne moreš pomagati, da sebe ne bi videl tako. A to je čisti absurd, ki temelji le na predsodkih.« Za čas svojega odraščanja, pravi, da je bil bogat. »Biti iz družine, ki govori drug jezik kot večina v okolici, v kateri poznajo tudi druge kulture in religije, je velika prednost. Omogoči oplajanje, in če sta tako posameznik kot družba za to odprta in pripravljena drugačnost sprejeti, je to pridobitev za vse. Bogastvo je, da lahko podeliš izkušnje, jih primerjaš in po možnosti vzameš vse za svoje. Ne pripada ti le tisto, kar je izročilo tvoje družine, ampak tudi tisto, v kar v okolici vstopaš. Družba mojega otroštva mi je sporočala, da je to zaželeno. Da so socialne vezi in občutek enakovrednosti zelo pomembni. A že zgodaj je to začelo razpadati.«

Opisuje, kako jo je učiteljica v šoli pri slovenščini sošolcem dajala za zgled. To bi moralo otroka razveseliti. A kaj, ko je bil zgled dan s tihim pristavkom, češ, kako je lahko ona tako uspešna. To je v otroški glavi ustvarjalo zmedo. »Zdi se ti, da ti izražajo kompliment in bi moral biti za to hvaležen in ponosen. A hkrati čutiš globok sram. Najprej, ker te izločijo kot drugega: najboljši si, četudi si tujec. Takoj zatem pa pride še zavedanje: v resnici si pohvale sploh ne zaslužiš, kajti sam pri sebi veš, da to nisi. Veš, da pripadaš. To so situacije, ko pride na plan pokroviteljski odnos, ki povzroči, da se čutiš ujetega in potlačenega. Šele kasneje spoznaš, da gre le za to, da se nekateri preprosto niso pripravljeni zavedati tega, da v resnici nihče ni tako zelo drugačen.«

Čas vojne, v njenih najstniških letih, ki je za vedno zaznamoval in tudi vzel mnoge ljudi, ki jih je poznala in so bili njeni, je zanjo ključni trenutek njenega odraščanja. V knjigi je to točka, ko v risbe toplih odtenkov zemeljsko rjave, črne in umazano bele vstopi rdeča. Moč risbe, ki ne spoštuje zemeljskih omejitev, postane na teh straneh najbolj neposredna.

»Videla sem, kaj se zgodi, ko razpade prostor, kaj se zgodi, ko se del skupnega prostora nenadoma odrine in obravnava kot nekaj, kar se nas ne tiče. Vse, kar sem danes, se je oblikovalo v tistem času. Treba je bilo razmisliti vse, saj ni bilo mogoče misliti na nič drugega,« opisuje trenutke, ki še danes določajo čas in prostor, ki ju živimo. »Zaradi te izkušnje lahko danes naš prostor bolje razume težave, s katerimi je soočena celotna zahodna kultura. Če prostor ne zmore refleksije krivic, ki jih povzroča določenim skupnostim, to pripelje tudi do tega, da se deli te skupnosti radikalizirajo. Zato imamo težave. V pravih trenutkih ljudem niso bile priznane pravice, za katere jim je okolje obljubljalo, da jim pripadajo, saj da pripadajo vsem.«

Ta povezanost socialne pravičnosti z vprašanji političnega izraza svobode se je v krvi izrisala v Parizu prav v času, ko se je njena knjiga tiskala. Sama pravi, da je bil pokol na uredništvu Charlie Hebdoja v veliki meri potrditev, da je podoba lahko močnejša ter zato nevarnejša od resničnosti same. Zato je reakcija nanjo tako silovita.

»Nihče moči podobe ne razume bolje od tistega, ki je proti njej. Če podobe ne bi razumeli kot odraz resničnega, nečesa, kar komunicira z ljudmi in ki nekaj oživi, se nanjo ne bi odzvali na tak način. To je ultimativna potrditev njene moči.« Ve, o čem govori. Kajti tudi njeno delo meja ne priznava in jih nikoli ni. A priori spoštovanja do samooklicanih avtoritet preprosto ne razume. Svoj posmeh svetu politike ter predsodkov riše z eleganco in ostrino, ki ne dela kompromisov.

»Reči in upodobiti se sme vse. A mene ne zanima le hipni efekt, ki ga lahko dosežejo risbe, ki delujejo kot kletvice. Od svojih podob zahtevam globlji premislek in inteligentnejše rešitve.«

Na obzorju je horizontalna družba

Njena knjiga sega vse do današnjega dne in na koncu zre v prihodnost. Kot poznavalka podob in simbolike z razočaranjem gleda na EU. Njeni simboli, četudi namerno neemotivni za ljudi, ji sporočajo le, da je ideja EU popolnoma prazna. »Četudi to zagotavlja, da ni ogrožujoča, hkrati onemogoča identifikacijo. Rumene zvezde na modri podlagi so ostale nespremenjene tudi po priključitvi vzhodne Evrope. Lahko bi kakšno zvezdo vsaj pobarvali na rdeče, karkoli...«

In kaj nam to govori?

»Da si le pristopil k ekonomskemu imperiju, ki bo svoje zastave premaknil na meje tvoje države. Ideja EU je nastala iz ekonomskih interesov male bogate skupine držav, in to se pozna. Danes je grafična podoba EU manj resnična od resničnosti. Ne vsebuje niti domišljije. Je fikcija.«

A četudi ne verjame v to, kar ji danes ponuja birokratska in finančna EU, razume kulturno dediščino Evrope za svojo. Seže globoko. »Pomembno se je spomniti, da antična Grčija nikoli ni slavila posameznika ali ga upodabljala. Ikone so bile abstrakcije: intelektualec, športnik ... to so bili simboli ljudi, ki so zmogli dati vse od sebe. Za razliko od kasnejšega rimskega imperija, ki je bil avtokratski in se je temu primerno slavilo cesarje, portretiranje v antični Grčiji ni bilo popularno. A vendar so postavili kip dveh posameznikov, Harmodiusa in Aristogeitona, ker sta bila tiranocida. Leta 514 pr.n.št. sta pokončala tirana in omogočila razvoj demokracije. To sta edina portreta. Demokracija ju je razumela kot svoja edina junaka. In danes, tudi ob zadnjih dogodkih, človek ne more, da ne bi bil ponosen na to dediščino ter upal, da se ponovno poraja nekaj novega.«

V evropski in globalni realnosti, ki jo vse bolj določa trg, vseeno, ali si pesnik, intelektualka ali umetnik, je prepričana, da je prišel čas, ko je trg dosegel to, da je vsak v tem, kar dela, najboljši, a hkrati družbeno nerealiziran. »Ključni izziv za ta trenutek ni, kako biti dober na svojem področju, ker to tako in tako moramo biti. V to smo vlagali vse svoje napore in bomo to delali še naprej. Ključno je, kako poiskati sogovornike in najti prostor, ki ne bi bil odvisen le od nekih večjih interesov nedoločljivih abstrakcij,« je prepričana umetnica.

V knjigi o času denacionalizacije in prvem valu privatizacije zapiše: »Kako veliko smo izgubili, ko so nam začeli dajati nazaj.« Pri tem, pravi, je izhajala iz lastne izkušnje otroštva. »Odraščala sem v naselju, ki so ga v nekaj letih iz nič zgradili naši starši. To je pomenilo, da smo bili vsi otroci približno enako stari, ves čas smo se družili in vsak od nas še danes pozna tlorise sosednjih hiš. Vsi smo bili vedno povsod. A v času osamosvojitve, ko smo postajali najstniki, so se naši starši na neki način poskušali emancipirati tudi s tem, da so začeli ograjevati vrtove, kupili so drage avte, postavili še močnejše ograje... Svoj dom so naredili nedostopen in ga ločili od vseh ostalih. Drugim so zaprli dostop do sebe in hkrati sebi omejili dostop do drugih,« razlaga razvoj, za katerega je prepričana, da se bo neizogibno obrnil nazaj v več svobode – prostorov in ljudi.

Balkanalije v celoti prevevajo podobe korenin in zidov. Na koncu so korenine prerezane in zidovi podrti. Zidaki, na katerih se znajdejo tako najbolj slavni oglaševalski slogani kot institucije, ki danes diktirajo politike držav, so raztreščeni po tleh. Ideja horizontalizma dobi svoj odblesk v razmisleku otroka o enakovrednosti ob zagotovljenih enakih izhodiščih, ki nato omogočijo vsakemu, da je samosvoj. Razred delavstva in njegovih potomcev je dobil svoj glas in ena od zgodb o tem, kaj se je z njimi godilo zadnjih nekaj desetletij, je napisana in izrisana.

»Preboj in rušenje zidov se zgodi z razmislekom o tem, kaj je zares pomembno,« je prepričana Samira Kentrić. »Če nekje poganjaš korenine, te tudi zidovi ne bodo zares motili, saj tako in tako nimaš namena nikamor iti. Če pa ne pristajaš na to, da je tvoj teritorij točno določen in omejen, si pretrgal korenine in si hkrati pripravljen zrušiti zid, ker te zanima, kaj je tam čez.« To porušenje pa obogati vse. »Zame je vseskozi pomembna ena sama stvar, eno samo sporočilo: da iščemo, kaj nam je skupnega z drugimi, in ne, kaj nas ločuje. Nenazadnje se tudi definiramo šele v komunikaciji z drugimi.«

Knjiga Balkanalije ponuja okno razumevanja našega prostora in uvid v to, kaj je tisto, kar je v njem morda najbolj dragoceno. »Iz ljubezni do tega prostora bi si želela, da bi se tudi bralec in bralka vprašala, kaj je tisto, kar nas povezuje. Ne le skupna zgodovina, ampak morda tudi skupni cilji. Kdaj so bili trenutki, ko smo zmagovali? Ko smo bili povezani in nismo pristajali na samooklicane avtoritete od zunaj,« se nasmehne avtorica.

V prosti interpretaciji najslavnejšega slovenskega filozofa bi vse skupaj verjetno zvenelo takole: naj vas to, da to zveni kot zanimiva in originalna knjiga, ne zmede. To je točno to, kar ta knjiga je.