Prešerna smo Slovenci navsezadnje izbrali kot vezivo svoje skupinske identitete, kar je bila po vsej verjetnosti naša najpomembnejša zgodovinska izbira. To pa pomeni, da smo skupaj s predstavo romantičnega genija, ki nas je v vsem presegel in nas kot Mojzes popeljal v zgodovino, posvojili tudi spoznanje o bivanju kot protislovju, da smo avtorizirali poetično misel kot poimenovanje za življenjske razklanosti, nesreče, razočaranja in zablode, se v zgodovino napotili za pesnikom, ki »hódil póta [je] temôtne« in je življenje med Slovenci doživljal ne samo kot zanosno srečo, temveč tudi kot mučno nelagodje, nesrečo in izvrženost, se ob vsem tem odpovedali reakcionarni utvari o identiteti kot mitskem monolitu in zapovedani enotnosti ter namesto tega sprejeli moderno paradigmo svobode, po kateri moramo svojo (nacionalno) istovetnost vedno znova iskati po zavitih smereh zgodovine, jo v vsakem času na novo izumiti in jo z vsako posvojitvijo že hkrati postaviti pod vprašaj.

Dialektika vere in dvoma, sreče in razočaranja, identitete in njene razdrobljenosti šele odpira možnost smisla, samozavedanja in družbene organizacije pogojev svobode, ki bo posameznega človeka motivirala za soudeležbo pri skupnih ciljih in zavezah. Upa in strahu, ki ju Prešeren vpiše v prve verze svojih Poezij, tako ne gre razumeti samo kot čustvenih izrazov pesnikove srčne bolečine in izpraznjenosti spričo ljubezenske neuslišanosti, temveč kot oznaki za smeri neba, kot markaciji za potopis po smereh življenja in kot ključ za izostritev refleksije našega sedanjega časa, ki je enako kot Prešernov in še marsikateri drugi zgodovinski in posameznikov notranji čas ujet med smisel in praznino, med utopijo in deziluzijo, med lepoto in gnus.

A s takšno romantično čustveno navlako so tudi težave. Razočaranja nas, beremo pri Prešernu, rada postavijo na rob obupa, ki je strupeno pojilo za resentimente in melanholije: »Sercé je prázno, sréčno ní, / Nazáj si up in stráh želí.« Ali pa človeka naphajo z gnevom, da ne ve več zase in uničuje vse pred seboj. Takšen je Črtomir, dvoumni antijunak, temni angel in senca človeka, simbol vseh slovenskih razklanosti in resignacij, kakor ga je stoletje po Prešernu v svoji drami portretiral Dominik Smole, daleč stran od romantičnih iluzij in prigodniških ideoloških poenostavitev. Pa tudi pesnik sam se nam danes bolj kot idealiziran nacionalni simbol iz svojih temnih verzov kaže kot razsanjani Baudelaire na blatnih ljubljanskih kolovozih, kot »poète maudit« in kot molčeči tujec v svetu, ki se kiti z njim, a ga v resnici ne razume in ga nikoli ni do dna spoznal kot pesnika »življenja ječe«, ki je le jalova »sezona v peklu«, niti kot svobodnega duha, ki je zaman trkal na vrata mrzle domačije.

Naša razmerja s Prešernom torej še zdaleč niso enostavna in do konca razčiščena, kot se zdi, kadar spoštljivo vstanemo ob petju državne himne in nas obhajajo vzvišene misli. Kot je Prešeren včasih težko shajal s Slovenci, je tudi naše razumevanje njegove kompleksne in v številne smeri razcepljene življenjske in pesniške usode osenčeno z mnogimi nelagodji. Če smo na kolektivni ravni presegli »prešernovsko strukturo«, po kateri so se Poezije brale kot nacionalni program in politično izročilo, ostaja odprto neštetokrat izrečeno vprašanje, kaj nas danes še veže na Prešerna in na čem temelji množična identifikacija z njegovo pesniško veličino, po drugi strani pa tudi z nesrečno življenjsko usodo. Z drugimi besedami: koliko ga resnično beremo.

Ne gre za patetično zahtevo, da naj bi vsak Slovenec imel Prešerna na nočni omarici in vsaj pred spanjem prebral verz ali dva, saj Poezije niso uspavalno čtivo, še manj vzgojni priročnik za gašenje grešne budnosti ali tolažilni dokaz kulturne razgledanosti. Pač pa gre za branje kot intelektualni in eksistencialni pretres, za branje kot boleče kritično srečanje s samim sabo, s svojimi identitetami in njihovim preseganjem, s pripadnostmi in ločitvami, z zvestobo in izdajstvi, z upi in strahovi. Ko berem druge knjige, me ženeta radovednost in želja po spoznavanju še neznanega, drugačnega, vsega, kar mi je kakor koli odtegnjeno. Branje Prešerna pa je vedno spoznavanje samega sebe, vedno nova izmera lastne nedovršenosti, potovanje, na katerem se človek izgubi na razpotjih samega sebe.

Nič nimam proti ritualom, ki v teh dneh slavijo pesnika, zraven pa vsaj malo tudi današnje garače v delavnicah umetnosti. Nedvomno slavimo pravega človeka, ki ni bil le pesnik, temveč tudi vesela narava in svobodni duh, kakršnih danes ne hodi prav veliko naokoli. Kot vedno bodo govorniki med njegovimi verzi tudi nocoj in jutri odkrili niz prigodnih metafor za aktualne družbene razmere, ljudstvo pa jih bo nagradilo z navdušenimi aplavzi. Toda že v ponedeljek bo Prešeren spet pozabljen, kar je normalno, saj je veliko drugega dela. Takrat bo začel teči čas, v katerem bi veljalo s police spet vzeti Poezije, odpihniti z njih desetletni prah in jih prebrati v samoti intimnih preizpraševanj, brez obveznih zaklinjanj in narodotvornih zavez, sploh onkraj vseh kolektivnih mitov in iluzij.