Miki Muster: Packanje z barvami mi ni všeč

Zdi se, da je Miki Muster simptomatično značilen človek za naše okolje. Podoben vsem tistim (Zahovič, Katanec, Maze, Boscarol, Akrapovič itd.) posameznikom, ki so tako ali drugače zapustili ali pač presegli utesnjujočo in nestimulativno domačijo. A ostaja vtis, da tudi ta intervju ne pojasni vseh razmerij, vzvodov in okoliščin, ki so prispevali k temu, da je Muster februarja 1973 zapustil Jugoslavijo in zaradi česar se danes deklarira za desničarja. Med zatrjevanjem, da ni imel stikov ne s politično ne s tedanjo propagandistično srenjo, in dejstvom, da je državo zapustil po padcu Kavčičeve vlade oziroma potem, ko je bil na najboljši poti, da postane kombinacija socialističnega Disneyja in ekskluzivno priznanega avtorja propagandnih filmov, se zdi, da vendarle še nekaj manjka. Seveda pa vse to ne spremeni osnovnega dejstva, da gre za gospoda s čudežno risarsko ročico, talentom za zgodbo ter idealnim imenom in priimkom.

Ah, zakaj? Zato, ker če si rojen v Murski Soboti in ti je ime Miklavž, te preimenujejo v Miki. Če si Franc, si Feri, če si Alojz, si Lojči in podobno.

Vse življenje sem Miki, čeravno sem bil uradno Miklavž oziroma Nikolaj. Dokler se nisem tudi uradno prepisal oziroma preimenoval v Miki. Rekel sem si, nima smisla, da sem Nikolaj, če me vsi poznajo po imenu Miki.

Takrat, ko sem šel v Nemčijo.

Zelo sem hvaležen staršem, da so mi dali takšno ime, kajti to je nekako sodilo k temu, s čimer sem se ukvarjal. Če bi bil Lojze ali pa Franc, to ne bi pasalo k risanemu filmu, oziroma, pasalo bi v vsakem primeru manj, kot paše Miki.

Niste edini. Ko sem začel risati stripe, je veliko ljudi mislilo, da gre za uvoženo ime iz ZDA, šele kasneje so ugotovili, da sem domač. Nisem pa edini Miki. Jih je več. Tudi Antonom nihče ne reče Anton, temveč praviloma Tone, prav tako Ferdinandom rečejo Nande, in tako je vsaj Miklavž v Prekmurju praviloma Miki.

Obvezno. Govoriti prekmursko je moj hobi: »Jes gučim ka me nikši Slavi ne razmeju.«

Ja, seveda, saj sva iz malodane iste vasi. On je bil sicer dosti mlajši od mene in ga poznam od malega.

Zdaj je spet nekam prijazen. En čas je bil zelo prijazen, potem, ko sem začel risati politične karikature, je bilo tako, da je šel raje čez cesto, sedaj je pa spet prijazen.

Ja, kot pravim, jaz imam tudi plave oči, pa nisem bil nikoli Slovenec leta.

Ima oči, ob katerih ženske spreleti materinski čut. Ženske so navdušene nad njim, ker pogleda tako nedolžno.

Veste, kako je. Karikaturist ne sme napadati človeka kot osebnost, mora pa vseeno poudariti neko lastnost, ki je zanj značilna. Tako sem pri Kučanu vedno poudarjal, da je majhen, pa ne zato, da bi ga žalil.

S karikaturo kot tako sem se ukvarjal od nekdaj, politično karikaturo sem pa dejansko začel risati šele, ko sem se vrnil iz Nemčije, kjer je politična karikatura standard. Tam vsi napadajo vlado, v njihovem primeru takrat Kohla. In vsi časopisi imajo politične karikature. Ne moreš kritizirati opozicije, oziroma, zakaj bi jo, saj načeloma ni kriva za to, kar se dogaja v državi. Kohl je bil štiri mandate nemški kancler, vsi so karikirali njega in nekoč je izjavil, da bo, če ga karikaturisti ne bodo več upodabljali, odstopil, ker bi to pomenilo, da je z njim nekaj resno narobe. Ker je vedel, da karikaturist opozarja na napake vlade in da je to zanj pozitivno. Pri nas je bilo drugače, komunistični voditelji so bili prepričani, da so nezmotljivi in da jih ne smeš kritizirati. In ko sem začel risati tudi Kučana, so me celo ustavljali ljudje in mi očitali, češ, kako ga lahko upodabljam v karikaturah, saj on je vendar osebnost. Ravno zato, sem jim odgovarjal. Zakaj bi risal nekoga, ki je brez službe in lačen? To ne bi imelo smisla. Upodabljaš tiste, ki so oblast.

Seveda sem desničar.

Bil bi smrtni greh, če ne bi bil desničar. Zakaj sem moral februarja 1973 oditi delat v tujino? Ker sem bil preveč priden. Pregnali so me, ker sem imel preveč dela. Takrat je država začela uvajati progresivne davke in so določili limit, koliko lahko zaslužiš.

Da, tako je. Pa davke so uvedli.

Da, zelo dobro. Do takrat. Sprva niti ni bilo davkov. V začetku, ko sem začel delati, mi jih sploh ni bilo treba plačevati. Potem so pa uvedli progresivni davek, ki je pobral do 90 odstotkov zaslužka. Danes moraš iti v tujino, če si sposoben, pa tukaj ne moreš dobiti službe, jaz pa sem šel, ker sem bil preveč sposoben, ker sem imel preveč dela in ker sem presegal limit. Oblast je določila limit, koliko sploh lahko zaslužim. Zato sem desničar. To, da te preženejo od družine, sem jim grozno zameril. Resda sem ob koncih tedna lahko prihajal nazaj, vendar pa to ni isto. Imel sem družino, s katero smo bili usklajeni. Imel sem čudovito ženo, s katero se nikdar v življenju nisem skregal.

Sezidal jo je človek, ki je živel v Švici, potem je pa umrl in kupil sem jo jaz.

Veste, kako je. Ko sem začel risati Zvitorepca, je bilo vse, kar je dišalo po Ameriki, še prepovedano. Tudi v glasbi, s katero sem se v študentskih letih tudi preživljal in tako šolal tudi svojo bodočo soprogo, ker je njena mama ni mogla šolati, saj je bil njen oče zaprt v Kočevju, kar je spet ena taka reč.

Moj stari oče je bil evangeličanski župnik.

Seveda, ker so grofi prodajali po cele vasi. Tam je bil zakon, ki je pravil »Čigar je oblast, tega je tudi vera«, in če je grof katolik na kartah zašpilal celo vas in je ta prešla v roke protestanta, se je morala vsa vas prekrstiti. In obratno. Vendar pa je veljalo sožitje. Vera v Prekmurju ni bila nikdar problematična.

Tega ne morem povezati, ker bi potemtakem tudi moji bratje bili garači, pa niso. Sam sem res deloholik, vendar pa ne vem, od kod mi to. Sem tudi samotar. V Nemčiji se nisem veliko družil z ljudmi.

Tudi sicer sem se udejstvoval v vsem mogočem. Bil sem tudi plavalni trener, deloval sem v folklornem društvu, vendar pa sem imel najraje mir. In v Nemčiji sem ga našel. Od jutra do jutra sem lahko samo delal. Do šestnajst ur na dan sem lahko risal. Obenem sem bil pa zelo hiter in precizen.

Nikdar.

Saj so prišli do mene vsaj ene petkrat in dal sem jim vse. Material, like in scenarije. Vendar pa so me vprašali, kdo bo delal. Odgovoril sem jim, da sam oziroma da en človek ne more delati serije risank. Potem so obljubili studio in ekipo. Viba film. Takrat sem bil že v Nemčiji. Povedal sem jim tudi, da potrebujejo začetni kapital in material, na kar so mi odgovorili, da jim bom folije, ki so potrebne za risanje risanega filma, že jaz prešvercal iz Nemčije. Kar se mi je seveda zdelo nesmiselno. Zakaj bi jaz švercal folije, da bi oni imeli studio? Tako si Janezek predstavlja produkcijo. Se pa dela risani film po predlogi Zvitorepca v teh časih, neka ekipa, ki pripada POP TV, se je zavzela za to. Naredili so že zelo solidnih 10 minut, a se je zaradi pomanjkanja denarja projekt ustavil.

Seveda je to moteče. Disney je zato imel za vsako svojo figuro določene proporce, ki jih je moral obvladati vsak risar. Tudi jaz sem jim narisal vse figure, z vseh možnih strani. Vsak risar riše drugače. Eden tanko in fino, drugi vse povprek. Sam sem na primer lahko v enem dnevu menjal tri stile. Po navadi se delo razdeli tako, da če ima risani film pet figur, vsak risar riše svojo figuro, tako da so liki v nadaljevanjih isti. Da torej ni odstopanj in motenj. V Nemčiji sem sam na primer delal serije desetminutnih filmov v Disneyjevem stilu, v katerih je bilo sedemnajst figur.

Lahko. Malo bi moral potrenirati. Recimo, da mi prva ne bi ratala, druga pa bržkone že.

Lahko rečem, da mi packanje z barvami ni všeč. Jaz nisem slikar. Kipar sem. In v kiparstvu je bistvena risba. Obrisi.

Narisati ni problem nič. Največji problem je narediti napeto zgodbo brez nasilja. Brez grobega nasilja. Mora pa vedno nekdo groziti. Kot Gulikoža, ki je bil dejansko žaba. Sam sem se, potem ko so z Lakotnikom postali prijatelji, precej trudil, da bi si izmislil novega negativca. Iskal sem črnega kavboja. Domislil sem se torej žabe in ljudje so jo sprejeli.

Enkrat so me stari borci stisnili, zakaj ne narišem Zvitorepca v partizanski verziji, da bi bilo to bolj napredno. Dejal sem jim, da bi bil Zvitorepec verjetno komandir čete, Trdonja bi bil politkomisar, medtem ko bi bil Lakotnik bržkone likvidator, in da takšnih stvari ne bom delal.

Da. Želel sem si delati tudi pravljice, ne samo Cik-Cak, ki je bil anonimno delo.

Cik-Cak zajčki so ostali v spominu. Predvsem mamicam, in ko so jih ukinili, otroci niso več hoteli iti spat. Nastal je resen problem. Hoteli so gledati še kriminalko, ki je sledila.

Težko rečem. Reklamne filme, ne risane, temveč filmane, sem delal že prej. Imel sem kamero, šli smo v tovarno, posneli delavce, potem pa tudi direktorja, kako sedi pri mizi, kar se je končalo z nekim napisom. Skratka, en sam dolgčas. Tudi v Šumiju, ki je bil naročnik reklame za bombone Visoki C, so bili sprva nadvse nezadovoljni z reklamo. Sam sem narisal operno pevko, ki so bile pa pregovorno takšne zajetne gospe. Oni so si namreč predstavljali, da bi bil glavni lik brhka punčka, in prav mrko so sprejeli mojo rešitev. Rekli so, da bodo oglas najprej parkrat predvajali, potem se bo pa videlo, kako naprej, oziroma se bo naredilo nov film. S sodelavcem sva bila razočarana, ker sva bila sama navdušena, direktorji pa frapirani. Res je bila reklama parkrat predvajana na TV, potem je pa zginila, tako da sem šel v Šumi vprašat, kaj je narobe oziroma ali bomo delali drug film. Odgovor je bil, da je vse v redu, vendar pa jim je zmanjkalo tako sladkorja oziroma surovin za bombone kot plastike za embalažo. Morali so ustaviti produkcijo in tudi propagando, ker so vse razprodali.

Ne. Poznal sem se samo z Jožetom Mušičem, ki je bil snemalec, je pa snemal samo realistične filme.

Oh, ko sem naredil prvi risani film, so vsi znoreli. Ne samo v Sloveniji. Delal sem tudi za Podravko – niso šli v Zagreb, ampak so prišli k meni. Tudi še potem, ko sem šel v Nemčijo.

Tako je še iz časov pred drugo svetovno vojno. Srbi so imeli Politikin Zabavnik, Hrvati pa Vjesnikov Zabavnik. Mi smo čitali hrvaške in srbske stripe, slovenska oblast je bila pa vedno proti stripom. Vi povejte, zakaj.

... ker smo bolj papeški od papeža. Če so Srbi rekli, da nekaj ni dobro, so sami to vsaj tolerirali, Hrvati so itak delali po svoje, mi, Slovenci, smo pa to vedno upoštevati 150-odstotno. Dolga leta sem imel v podzavesti strah, da bodo v sliki našli nekaj, kar bo narobe.

Od politikov sem poznal samo Kučana, ki sem ga, kot že rečeno, poznal še kot otroka.

Oče je padel na sremski fronti in vzgajali so ga za politika. Že v gimnaziji je bil predsednik mladine. Zelo je bil agresiven. Poznam par fantov iz Murske Sobote, ki so izdajali neki časopis in pisali neke sporne članke in so morali zaradi njega pustiti študij v Ljubljani oziroma iti študirat v Zagreb.

Seveda, novačili so me na akademiji, vendar pa sem se izgovoril, da sem veren.

Imam svojo vero. Je bila pa moja žena zelo pobožna in včasih sem šel v cerkev z njo, da ni bila tam sama, tako da se me je dalo videti tudi tam. To o veri je bil bolj izgovor, češ, nisem še dovolj zrel za partijo.

Da, pogučiva.