Propadanje našega Primorja.

Tik pred evropsko konferenco v Genovi je odstopila Bonomijeva vlada. Italijanska politika preživlja novo krizo. Italija je starejša, že približno konsolidirana država. Pogoste vladne krize tedaj nimajo tistega značaja kot naše. Jugoslavija je v podobnem položaju, kakor je bila Italija v času Cavourja. Pri nas so vladne krize naravni pretresljaji, posledica velikega izenačevanja raznovrstnih političnih in socijalnih sil, v Italiji pa so pojav kronične politične krize. (…)

Kadarkoli so v Primorju volitve, prinašajo italijanski nacijonalistični listi navdušena poročila o zmagi »italijanske kulture« v »osvobojeni« deželi. Z vsemi stilističnimi finesami, na katerih je italijanski jezik tako bogat, skušajo naslikati pomen teh »zmag« in na ta način izzvati v notranjosti Italije navdušenje za vlado in režim. Italija izgleda kot skrbna mati, ki zbira okrog sebe dobre, dasiravno včasih poredne otroke. Navsezadnje se dozdeva, da celo »i slavi« nimajo večje želje kot okleniti se naročja dobre matere. To slamnato navdušenje se širi po Italiji kakor ogenj po ameriški preriji; ni tedaj nobeno čudo, če tudi poštenemu, miroljubnemu Italijanu vzkipi žolč, ko sliši, da Jugosloveni neprestano zbadamo in motimo to idilično družinsko srečo.

Zadnje občinske volitve so pokazale, da se v interesu tega obligatnega navdušenja, brez katerega ne more živeti pesniški temperament italijanskega meščana, potvarjajo volilni izidi in podaja italijanskemu zaledju zelo retuširana slika Julijske Benečije. Na tej sliki je skrbno zabrisana vsaka sled nasilja in brezpravja; pod krinko italijanske kulture in hinavske priliznjenosti se skriva ona polit. in družabna laž, v kateri je Italijan dosegel mojstrsko spretnost. Na ta način velik, da, največji del prave italijanske javnosti ni poučen o dejanskih razmerah in slepo veruje lepim fašistovskim gestam, ki v gubah rimske toge skrivajo strupeno bodalo.

Toda ta umetnost ima vedno manjši učinek. Ko je Italija zasedla slovensko Primorje, so Italijani in italijanaši poskakovali od veselja. Ves svet se jim je zdel okinčan z rožami. Danes, po dobrih treh letih, ni več ne navdušenja ne rožnatih nadej. Grenko razočaranje je zasenčilo obraze. Kdo se danes navdušuje za Italijo? Kvečjemu peščica verižnikov in valutnih prekupčevalcev, karabinjerjev in pritepenih uradnikov. Domačin bodisi tega ali onega poklica že gleda z realnimi očmi na svoj položaj. Italija ni dala »osvobojeni deci« nič drugega kot par lepih fraz, bučnih parad in četo priseljencev. Vzela je pa mnogo, zelo mnogo:

Da bi dvignila lepe starodavne Benetke, je upropastila moderni Trst, ki je imel še pred par leti vse izglede za bodočnost.

Da bi pomagala Trstu, je ubila Reko – a usoda hoče, da propadata Trst in Reka.

Da bi dvignila vzhodno italijansko obalo, uničuje Liburnijo.

V zagrebški »Slov. Tribuni« je izšla te dni spomenica občin, zdravniških komisij, zdravnikov, hotelirjev itd. v Opatiji in Lovrani. V ti spomenici, naslovljeni na »Al Governo Patrio« čitamo: »Naša zdravilišča stoje neposredno pred likvidacijo. Štiri vojna leta in tri leta zastoja, ki ga povzroča nedostajanje tujskega prometa in še vedno nerešeno vprašanje Reke, so pahnila Rivijero v takšno krizo, da stojimo pred skorajšnjo neizogibno ekonomsko propastjo.«

»Naši parki, obalni poti in kopališča so devastirana, instalacije javne higijene so razrušene, a naši največji hoteli in sanatoriji so na znotraj in na zunaj skoraj popolnoma uničeni. Naši zdraviliščni kraji, s svojimi kolosalnimi napravami nudijo obupno sliko. Nadeja, da se bo po vojni vrnilo staro življenje, se je izgubila izza treh let brezplodnega čakanja. Prebivalstva se je oprijela splošna panika in ga prisilila, da zapušča te kraje. Vse se ponuja na prodaj: premičnine in nepremičnine in sicer po najnižjih cenah. (…)«

Tako se pritožujejo Italijani in njihovi pristaši z naše lepe Liburnije. – Danes še pošiljajo to kričečo obtožbo na naslov »Al Governo Patrio«; jutri najbrž ne bodo več. Podobni elegičen ton se oglaša iz vrst italijanskih neodrešencev v Trstu in Gorici, kadarkoli govore o gospodarskih vprašanjih. Vedno večje in mučnejše postaja to razočaranje. Ne bo dolgo, pa bo dobivalo velik političen pomen.

Zakaj vsa jadranska obala, ki jo je anektirala »mati Italija«, hiti k neizogibni ekonomski propasti. Zaledje, odrezano od svojega prirodnega ozemlja, visi žalostno kot amputirana roka, ki je »mati Italija« ne oživi nikdar več. Tu je potrebna regeneracija, treba je, da mrtva roka zrase z novim, naravnejšim političnim in gospodarskim organizmom. Ta organizem je samo in edino le – Jugoslavija.

Italijanstvo našega Primorja, ostanek stare latinske kolonizacije, uspeh politične in gospodarske borbe med slovanskimi, germanskimi in italijanskimi osvojevalci Jadrana, umira na čudni bolezni, ki se ji pravi: italijanski nacijonalizem. Hkratu z ekonomskim propadanjem primorskih mest propada tudi italijanski duh...

V ozadju pa vstaja naš kmečki narod, zdrav, jeklen, odporen. On bo vztrajal na svoji grudi, pa četudi se vsa mesta izpremene v razvaline. In ko bo tudi italijanska javnost izgubila svoje iluzije, ko ne bo nobenega netiva za navduševanje, nobenega poleta, nobenega interesa – mora nujno priti dan poštenega obračuna med italijanskim in jugoslovanskim narodom, obračuna, ki bo poplačal vse usodepolne grehe današnje Italije...

Tabor, 7. februarja 1922