Ne govorim o tem, kako so krvniki Bagdadijeve Islamske države usmrtili jordanskega pilota Moaza Al Kasasbeha, čeprav so prizori živega človeka v plamenih mučni celo za psihopatske odvisnike od internetnega snuffa, kaj šele nekoga, ki si po internetu ni hotel ogledati niti Severininega porniča. Dovolj tega sem videl – in vsak kader preveč – davno pred dobo interneta, v živo, pred dvajsetimi leti, in odločil sem se ohraniti zdrav razum še istega dne, ko se mi je rodila hčerka, in škatlo z dna omare, polno spominkov iz vojne in fotografij najhujših vojnih grozot, vrgel v smeti.

Tole je bilo seveda huje: bil je okruten, hladnokrven umor, natančno premišljen, da bi bil čim bolj grozovit tako za ubitega kot za gledalca – tistega, ki mu je pravzaprav namenjen. Pa vendar me je ob tej neznosni, topi bolečini med sencami v tem neskončno dolgem kratkem filmu presunilo nekaj drugega: režija. Ne le, da je posnetek okrutnega zažiga Moaza Al Kasasbeha spretno in izjemno profesionalno režiran, režiran je po vseh kanonih hollywoodskega akcijskega žanra. Vse v tem filmu, režija, fotografija, montaža, je izpeljano vrhunsko, vsak kader tega 22-minutnega posnetka v high-definition resoluciji je globoko premišljen, da od znotraj doživite strah obsojenega na smrt in negotovo gotovost njegovega počasnega in bolečega umiranja.

Potem ko v prvem delu vidimo jordanskega pilota, ki v kamero govori klišejske stavke o svoji zločinski vladi, na katere rokah bo njegova kri, kamera preide na postapokaliptični eksterier, med žalostne ruševine zgradbe, ki so jo očitno zadele zavezniške bombe – fotogenično filmsko prizorišče, za katero bi hollywoodski producenti dali svojo rit. Končno sredi teh razvalin vidimo zamaskirane borce Islamske države v postroju in ujetega pilota v oranžnem kombinezonu, ki gre mimo njih, kot da je oficir na inšpekciji, ne pa dead man walking.

V naslednjem kadru se kamera približa zgroženemu pilotu, ki se krčevito oprijema jeklenih rešetk: vidimo, da je njegov kombinezon – pa tudi tla kletke – prepojen z bencinom. Po ruševinah okoli kletke so razvrščeni Bagdadijevi borci: tudi oni čakajo, tako kot nesrečnik v kletki, ki roke dviguje v molitev. Napetost dramaturško narašča z najmodernejšimi orodji filmske grafike in montaže, a trenutek odlaga do zadnjega check-pointa človeške vzdržljivosti, tistega kratkega hipa, ko držite kazalec na tipkovnici, pripravljeni, da ugasnete tako video, spletno stran kot računalnik, vi pa veste, da tega ne boste storili.

Visok vojak nato vzame baklo in po dramskem premoru teatralno prižge dolgo sled bencina na prašnih tleh. Ogenj počasi, celo večnost, potuje do kletke in nato zajame človeka v njej. V obupnem boju z neizprosno smrtjo poskuša Moaz Al Kasasbeh stresti ogenj s sebe, kar traja neskončno dolgo, vse dokler ne pade nezavesten na kolena in se tiho preda ognju – v tistem nam kamera približa njegov umirajoči, počrneli obraz – njegovo skrčeno, zoglenelo telo pa se počasi, kot v upočasnjenem posnetku, zgrudi po tleh. V naslednjem kadru velikanski bager kletko in goreče telo zasuje s tonami zemlje in kamenja, vse skupaj pregazi in z zemljo zravna kraj groze. Končano, konec.

Ko sem naslednji dan prebral, da so posnetek kazali na trgih po Bagdadijevi Islamski državi in so ga navdušeno gledali celo otroci, se nisem čudil: film ni bil posnet le kot sporočilo Združenim državam, Evropi in njihovim bližnjevzhodnim pomagačem – posnet je bil tudi za prikazovanje v »poletnih kinih« v Iraku in Siriji, pa tudi za hišne projekcije na Zahodu. Ni to obrabljeni VHS srbskih Škorpijonov iz Srebrenice ali nejasen posnetek Sadama na vislicah z mobitelom, vojni snuff, ki ga deliš in lajkaš na pametnih telefonih: to je profesionalna produkcija, blockbuster za velike high definition media interface plazma ekrane. Producenti se ne zadovoljijo več z zastrašujočimi kadri grozljive smrti: režiser tega filma neusmiljeno prodira v psiho glavnega junaka, kamera se spretno osredotoči na njegov obraz in oči, montaža pa s hitrim menjavanjem kadrov secira obup in strah, ki odsevata v njih.

Pojav presega mednarodni terorizem in Islamsko državo – vseeno, ali ga gledamo kot dokaz licemerja v širjenju srednjeveškega šeriata z najsodobnejšimi tehnološkimi orodji ali kot klofuto režiserjem ameriških snuffov. Bliže je tisti Wildovi misli o »življenju, ki oponaša umetnost«. Živimo v vizualni kulturi, v kateri celo GPS-u na vetrobranskem steklu verjamemo bolj kot lastnim očem. Ves svet smo preselili na male in velike ekrane iz tekočih kristalov in spremenili v »vsebino«. To je edino vesolje, ki je skupno nam in džihadistom Islamske države. V tem vizualnem, umetnem svetu niti resnični joški Kim Kardashian niso več dovolj veliki in okrogli brez photoshopa, niti ni resnični zažig živega človeka dovolj močna atrakcija brez pomožnih filmskih orodij.

Filmska ekipa Bagdadijeve Islamske države se očitno tega zaveda bolj kot mi. Tisto, kar je v njihovem modernem konceptu vizualnega terorja najbolj okrutno, je namreč naše: niso to roteče oči Moaza Al Kasasbeha, niso to prizori čistega Zla, ki jih gledamo s hipnotiziranimi, široko odprtimi očmi, to so prav naše – hipnotizirane, široko odprte oči.