Tožba BiH proti Srbiji je padla (prepoznali pa so genocid v Srebrenici in krivdo Srbije, ker ni storila vsega, kar bi lahko, da ga morda ne bi bilo). Toda sodba je bila vendarle pomembna. Kot je tedaj dejal Philip Grant, vodja švicarske organizacije TRIAL za beleženje vojnih zločinov in genocida, je sodišče v njej sploh prvič povedalo, da tudi država lahko zagreši genocid: »Vedeli smo, da ga lahko zagrešijo posamezniki, ki so bili zanj že obsojeni, toda države – to je nova stvar.«

Osem let kasneje sta v Haagu epilog dočakali druga in tretja tožba proti kakšni državi zaradi genocida. Tako hrvaška kot srbska sta padli. V zadnjem obdobju se je v regiji veliko govorilo o genocidu, predvsem naj bi stal za idejo velike Srbije. A sodišče je naravnost povedalo, da se z izrazom »genocid« morda preveč zlahka opleta, in dodalo: »Zaradi resnosti zločina morajo biti dokazi o odgovornosti države za genocid popolnoma prepričljivi.« Obstajajo razlogi, zakaj tožb med državami praktično ni, sploh odkar so merila genocida zaostrena. Ne Hrvaška ne Srbija takšnih dokazov nista imeli. Srbi so največ stavili na razvpite brionske prepise s sestanka Franja Tuđmana in drugih političnih in vojaških voditeljev med načrtovanjem operacije Nevihta, ki so bili aktualni že med sojenjem generalu Anteju Gotovini. A so jih v Haagu postavili na pravniško realna tla: govorjenje na sestanku o tem, da bo operacija verjetno povzročila množično izseljevanje Srbov, je zelo daleč od dokazov o nameri, da se zagreši genocid, tudi če vzamemo v zakup, da je bilo hrvaško vodstvo eksodusu morda naklonjeno. V primeru hrvaških argumentov je sodišče podobno ugotovilo, da s strani Srbije ni bilo namere, da se zagreši genocid, pri čemer je pravniško hladno zapisalo, da »tudi če število žrtev, ki jih navaja Hrvaška, drži, je število majhno glede na velikost celotne skupnosti«.

Zanimivo je, da so bili praktično vsi strokovnjaki in tudi politiki na Hrvaškem ves čas prepričani v neuspeh. Vendar, kot opozarja tudi hrvaški politični analitik Davor Gjenero, je Hrvaška vseeno krenila na izgubljeno pot. Domnevno zato, da bi Srbijo prisilila v zunajsodno poravnavo. Namesto tega je dočakala protitožbo, kar je bila taktična poteza Beograda brez možnosti uspeha. Katastrofalna vloga, ki so jo odigrali politiki obeh držav, je precej očitna – kljub zavedanju o končnem negativnem rezultatu so zajahali do sosedov nenaklonjeno javno mnenje in ga s tožbo še podpihovali, namesto da bi ravnali po nasvetih pravne stroke in nenazadnje v dobro državnih financ pa tudi žrtev vojnega nasilja, med katerimi so nekatere v torek podoživele travmo. Ta vzorec političnega obnašanja, ki vztrajno bremeni medsebojne odnose, se je ponovil, ko je razsodba končno prišla.

V Beogradu in Zagrebu bi v porazu lahko našli tudi kaj svetlega: ne eni ne drugi niso bili obsojeni za genocid. In nenazadnje, čeprav v nasprotju z idejami avtorjev tožb, ne eni ne drugi nimajo čez mejo genocidnega soseda. To sporočilo, ki ga je posredno preneslo tudi sodišče s poudarjanjem, za kako resen zločin gre (kaj, če bi bili spoznani za krive?), se je izgubilo v prevladujočih razlagah v Zagrebu in Beogradu, da je sodišče vendarle potrdilo zločinska dejanja druge strani. Kar je sicer popolnoma res, le da se zanje ve že dolgo, da jih je na sojenjih podrobno premlel ICTY in da sta predvsem Srbija, deloma pa tudi Hrvaška na sojenju sami priznali, da so se nad hrvaškim oziroma srbskim prebivalstvom dogajali zločini. Ko je prišla na dan razsodba, o teh priznanjih ni bilo slišati.

Nekateri analitiki menijo, da razsodba ne bo imela vpliva na medsebojne odnose. Vendarle – Srbi in Hrvati so z njo dobili referenčno točko, kakršne Turki in Armenci verjetno nikoli ne bodo. To se morda ta trenutek zdi nepomembno, ni pa nujno, da bo tako v prihodnosti. Kratkoročno pa je pomembno, da bosta tožbi za genocid izginili z dnevnega reda vprašanj med državama. Tožbi sta odnose precej obremenjevali, tudi tuji diplomati so neuspešno poskušali prepričati obe strani, da ju umakneta (toda tako pogumen politik bi se v resnici težko našel). Razsodba je zaprla pot še eni mogoč(n)i temi – odškodninam. Drugih težkih, ki bodo lahko stopile v ospredje, pač ne manjka, začenši z usodo pogrešanih med vojno, odnesenih arhivov in umetnin ali mejo. In zapleti okoli njih se šele prav začenjajo in bodo na mizi, ko bo Srbija vstopala v Evropsko unijo. Glede tega si, tudi na podlagi slovenske izkušnje, ne gre delati iluzij.