»Moje telo je moje delovno orodje,« je jasna plesalka in koreografinja Magdalena Reiter. Kakor mora informatik imeti računalnik, tako mora imeti plesalec možnost plesati. Da bi si sodobni plesalci zagotovili kontinuiteto lastnega dela, v Ljubljani že nekaj časa vznikajo različne plesnoizobraževalne iniciative, ki poskušajo zapolniti primanjkljaj tako na področju sodobnoplesnih tehnik kot somatskih praks (joga, metoda feldenkrais, franklin in body-mind centering ali BMC).

Jutranji trening, nujna oprema

Verigi raznolikih programov se v februarju pridružuje iniciativa Move! – s ponedeljkom bodo namreč na podiju Plesnega teatra Ljubljana (PTL) obudili vsakodnevne jutranje treninge sodobnega plesa za profesionalne plesalce. Pobudniki programa Magdalena Reiter, Leja Jurišić, Lada Petrovski Ternovšek in Milan Tomášik so prepoznali potrebo po vzdrževanju in ohranjevanju vrhunske ravni sodobnega plesa, pomemben del tega pa so seveda redna plesna izpopolnjevanja pod vodstvom izkušenih in kakovostnih pedagogov. Disperzijo treningov bodo zajezili, saj bodo ti vsako jutro med pol deseto in enajsto uro na isti lokaciji.

Tovrsten program je nujen ne le zaradi zahtev profesionalnih plesalcev, temveč tudi za povezovanje plesne scene in integracijo mladih plesalcev, ki končujejo izobraževanja v različnih institucijah doma ali tujini. Pobudniki Move! nadaljujejo tradicijo jutranjih plesnih treningov v PTL, pri čemer poudarjajo, da se bodo trudili zagotavljati tako raznovrstnost pedagoških pristopov kot tudi določeno stopnjo tehnične zahtevnosti treningov, ki bo v izziv predelanim telesom. Prav raznolikost tehničnih ali vsebinskih pristopov je značilna za konglomerat, imenovan sodobni ples. Vsem metodam je po besedah Leje Jurišić skupno, da ne lovijo popolne forme, kot na primer balet, temveč izhajajo iz kineziologije, iz funkcionalnosti telesa v gibanju, kar navsezadnje pomeni, da se principi v različnih telesih tudi različno realizirajo. Sodobni ples je v tem smislu izrazito personaliziran, vendar hkrati – kot je pojasnil Tomášik – ne more ubežati globalizacijskemu procesu: »Od plesalcev se pričakuje, da bodo obvladali veliko različnih tehnik. Zato so v tehničnem smislu mladi plesalci odlični.«

Zapolnitev višješolske luknje

Od preostale ljubljanske sodobnoplesne ponudbe se torej Move! razlikuje zlasti v tem, da je prvenstveno namenjen profesionalnim plesalcem. Tomášik je ob tem opozoril, da bodo veseli plesalcev vsakršnih zvrsti, od hiphopa do baleta, seveda pa ne bodo zaprli vrat niti tistim, ki se bodo svojemu amaterizmu navkljub izkazali s primernim talentom. Poleg pobudnikov programa so med doslej potrjenimi pedagogi še Jurij Konjar, ki se je v zadnjih letih kreativno povezal s Stevom Paxtonom, plesalec pri legendarnem belgijskem plesnem ansamblu Rosas Boštjan Antončič, Blanard Azizaj iz razvpitega ansambla Akrama Khana in nazadnje še Špela Vodeb iz katalonske skupine Enclave ter plesalec in koreograf Matej Kejžar, ki ima v kartoteki sodelovanje z največjimi plesnimi ansambli Evrope.

Znanja željni plesalci se lahko ob jutranjih treningih razgibajo tudi na večernih klasih ali delavnicah. Od lanskega oktobra v organizaciji Srednje vzgojiteljske šole in gimnazije Ljubljana (SVŠGL) s podporo partnerjev programa zavoda Emanat in Društva za sodobni ples Slovenije (DSPS) poteka pilotski program Praktikum sodobne plesne umetnosti. Gre za enoletno aktivno usposabljanje in izobraževanje na področju sodobnega plesa, namenjeno maturantkam in maturantom umetniške gimnazije ter vsem aktivnim profesionalnim in polprofesionalnim plesalcem in plesalkam. S programom želijo pobudniki zapolniti višješolsko oziroma visokošolsko izobraževalno luknjo in udeležencem ponuditi nabor praktičnih in teoretičnih znanj v organizirani, strnjeni obliki. Praktikum vključuje redne plesnotehnične vaje, dve intenzivni petdnevni delavnici (druga bo potekala med 23. in 27. februarjem) in še pet vikend delavnic. Med pedagogi, ki so odgovorni za sistematično in kakovostno delo, so najvidnejši slovenski sodobnoplesni umetniki, kot so na primer Leja Jurišić, Jurij Konjar, Maja Delak, Nataša Živković in drugi.

Ne le profesionalci, tudi ljubitelji

Dvakrat na teden se lahko profesionalci ali ljubitelji razplešejo še na treningih, prirejenih pod taktirko plesne skupine Bitnamuun, ki je del kulturno-umetniškega društva Ponor. Skupina, ki šteje petnajst plesalcev, med katerimi so aktivno jedro Hana Alhadi, Alja Bulič, Tea Grahek, Tina Rozman in Andreja Vezovnik, ob ponedeljkih in sredah zvečer odpira vrata Klasom sodobnega plesa. Obiskovalce v raziskavo lastne telesnosti vodijo različni slovenski pedagogi in koreografi, v februarju sta to inventivni Gregor Kamnikar in Andreja Rauch Podrzavnik.

Po besedah Hane Alhadi so na treningih ali delavnicah dobrodošli »vsi, ki jih ples zanima, tisti, ki so željni raziskovanja giba in izražanja s telesom in ki želijo pridobiti novo znanje ali vzdrževati plesno kondicijo. To so tako profesionalci, polprofesionalci kot tudi ljubitelji plesne umetnosti.« Klasi so sicer zastavljeni za plesalce s plesnim predznanjem, a so odprti tudi za tiste, ki se s plesom šele spoznavajo. »Ti potem z vzdržljivostjo in voljo prek klasov pridobijo novo znanje in običajno klase obiskujejo še naprej. Prav različne ravni plesnega predznanja med udeleženci klase še posebej obogatijo ter dajo specifičen kontekst, v katerem se gib zgodi, izmenja in nadgradi.«

Podobno liberalni so tudi plesalci in koreografi nekonvencionalne skupine Fičobalet, katere glava in telo sta Goran Bogdanovski in Sandra Anais. V zadnjih letih je Fičobalet v okviru Fičo treningov vzgojil nemalo ljubiteljskih plesalcev, jih opremil z improvizacijskimi orodji, uvidi v formo in vsebino sodobnega plesa, jih izzval fizično in mentalno. Fičo treningi niso klasični plesni klasi, med katerimi se znanje prenaša avtoritarno, njihov moto je v tem pogledu jasen: »Ne bomo vas učili plesati, ker to že znate. Trenirali bomo svoja telesa, um in duh skozi ples.«