Vemo, da obstajajo umetniki, ki so namerno obkroženi s sicer skrbno aranžiranim neredom, da bi v javnosti zapustili vtis nepremišljenosti in impulzivnosti. Problem pogosto nastane, ko te nepovezane informacije sestavimo v celoto in spoznamo, da je vse le poza, kjer se pod raztreseno formo skriva površna ali celo puhla vsebina. Priznam, da sem v prvem trenutku nekaj takšnega pomislil tudi pri Sharon Van Etten, dokler z večkratnim poslušanjem ni prišlo do ravno nasprotnega fenomena – vsi odtenki potovanja na mračno stran so se združili v smiseln vrstni red, kjer trpeča umetnica ruši vse klišeje in na novo osmisli nekatere izmed osnovnih postulatov rock'n'rolla. V tem prednjači odnos do pesmi, ki bi z lahkoto zašle v ponavljajočo se banalnost, vendar se ji avtorica ogne v velikem loku. Ključ se skriva v njeni neskriti ranljivosti, ki vedno znova očara; Sharon Van Etten je namreč krhko, a samozavestno dekle, ki po množici težkih preizkušenj ne želi biti zlobna in maščevalna. Pesmi so njena samoočiščevalna metoda. Z njihovo pomočjo se spopada z realnostjo, z njihovo pomočjo se smeje vsakodnevni bolečini in ironiji. Na trenutke ji sicer uspe ustvariti imidž divje in nezlomljive osebnosti, vendar so ti redki, saj kmalu na površje pride njena čustvena notranjost, kjer je prostor za zelo malo svetlih odtenkov. To je razvidno že z naslovne črno-bele fotografije, prek katere nas odpelje v svoj svet, poln »modric«, na način, kot to sama želi. Podobno kot nas je Bruce Springsteen nekoč popeljal v Nebrasko. Logični podaljšek tega pa je seveda produkcija, pod katero se je lahko podpisala le sama – nihče drug namreč ne more začutiti tega, kar čuti in preživlja sama.
Takšnemu vzdušju je podrejena tudi glasbena podlaga, neposredna in diskretna, na meji neodvisnega popa in kantavtorskega izpovednega bluesa. Morda se celo zazdi, da je Sharon Van Etten le redko nasmejana, vendar občutek najbrž vara, pa čeprav je pri umetnici takšnega kova težko biti prepričan o čemer koli. Navsezadnje znova preživlja osebni pekel, kot pravi v eni izmed pesmi, in moram priznati – pa naj se ne sliši škodoželjno, temveč kot kompliment –, da upam, da še nekaj časa ne bo našla lestve, po kateri bi splezala iz njega.
