»Prvo nogometno igrišče je bilo pri današnji tovarni Kolinska. Tam so bile nekoč železniške barake in tam so nalagali kosti za tovarno kleja, ki je bila nedaleč stran. Igrišču smo rekli Za kanonom, ker so bile tam tudi vojaške barake; za prostor, kjer smo se preoblačili, pa smo rekli, da gremo v Kolera špital. Igrati sem začel tako, da so starejši igralci brcali na gol brez mrež, sam pa sem jim vračal žoge,« nam pove Adolf Uhan iz Zelene jame, starosta slovenskega nogometa in nogometnega kluba Slovan, ki bo jutri proslavil svoj 101. rojstni dan. »Tako sem se navadil igrati nogomet ter vstopil v nogometno srenjo. Vendar je tega že dolgo, treba je iti več kot 80 let nazaj. Pravi nogomet sem začel igrati pri šestnajstih letih,« se spominja.
Tudi on, rojen leta 1914 v Trstu, je potomec pred fašizmom prebeglih zamejskih Slovencev oziroma Primorcev, ki so nasploh zaslužni za razvoj nogometa v Ljubljani. Res pa je, kot se danes spominja čili stoletnik, da nogometaši v tistih časih niso imeli takšnega zvezdniškega statusa (naj gre za denar ali manekenke in podobno), kot ga imajo danes – oziroma so imeli v tem pogledu veliko konkurenco v telovadcih, ki so veljali za prvokategorniške športnike. Njegov oče ni bil Primorec, temveč Dolenjec, vendar je bil po poklicu železničar, ki ga je direkcija avstro-ogrskih železnic premestila na delovno mesto v Trst. Da pa je na koncu dom našel v ljubljanski Zeleni jami, je prav tako povsem logično: Zelena jama je delavsko oziroma izrazito železničarsko naselje. Navsezadnje je zrasla ob progi.
Na krmilu kolesa do Kamnika
Adolf Uhan je večino življenja preživel tudi z vzdevkom Gandi, ki ga je dobil po indijskem voditelju in politiku, ki je živel med letoma 1869 in 1948. To, da je mladenič iz Zelene jame vzdevek dobil po njem, samo po sebi govori o tem, kakšna planetarna zvezda je bil Indijec že v svojem času. »Tako so mi rekli, ker sem bil tako visok in suh,« pove naš gostitelj, ki se je še pred dvema letoma naokoli redno prevažal s kolesom, prevoznim sredstvom, ki ga tako in tako spremlja že vse življenje. Še dandanes ima, kar zadeva psihofizično stanje, zgolj nekaj težav s sluhom. »Kdaj pa kdaj tudi nalašč,« je njegov potomec namignil oni dan, ko smo se sestali v hiši v Tovarniški ulici, kjer je tekel pogovor.
Sicer je Adolf Uhan - Gandi bržčas najstarejši živeči slovenski nogometaš. Za Slovana ni igral dolgo, ker se je moral, potem ko je relativno zgodaj zasnoval družino, zaposliti; delal je v raznih podjetjih, med drugim v Privilegirani agrarni banki iz Beograda (še pred drugo svetovno vojno) oziroma pozneje na socialnem zavarovanju, kjer je bil do konca delovnega staža revizor. Za Slovana je prvič zaigral pri 19 letih, a kot že rečeno, ni bil dolgo polno igralsko aktiven. »Zaradi drugih obveznosti sem moral nehati, čeprav sem bil dober,« pojasni. »Igral sem samo še divje lige oziroma tekme v okolici Ljubljane, no, od Jesenic do Trbovelj. Včasih smo šli v Domžale ali Kamnik s kolesi. Pa niti ne tako, da bi vsak imel svoje kolo, ampak se je moral kateri peljati tudi na balanci. Potem smo v Kamniku odigrali tekmo na prizorišču, kjer je bil prej živinski sejem, kar je pomenilo, da smo igrali po kravjakih. Takrat smo igrali še kot divji klub, torej kot skupina fantov.«
Pripravljen za reprezentanco
Razpored tekem oziroma urnik tekmovanj je praviloma visel na oglasnem okencu na Prešernovem trgu oziroma, natančneje, na stavbi današnje lekarne. »V Beograd ali Zagreb nismo šli igrat nikdar. Največja konkurenca v Sloveniji sta bila Ilirija in Primorje, najpomembnejša kluba, glavno igrišče v Ljubljani pa je bilo takrat na današnji Medvedovi. Tudi za denar nikoli nismo igrali. Enkrat mi je gospod Peter Kleman, ki je bil zastopnik tvrdke Gregorc, plačal zavarovanje za šest mesecev, kar je zanimivo, pa je to, da imam ta čas vpisan v delovno knjižico in se mi šteje v pokojnino,« pove Uhan.
»Potem sem šel k vojakom. V Zemun. In povem vam, kar sem povedal že večkrat, pa bom še enkrat – da sem se, ko sem takrat na Banjici gledal tekmo Jugoslavije in ne vem koga, počutil tako dobro, da sem bil pripravljen zamenjati reprezentanta Pogačnika na centerhalfu,« se spominja. Ker je Antun Pogačnik, hrvaški reprezentant takratne Jugoslavije, ki je bil po rodu iz Livna, za jugoslovansko reprezentanco odigral vsega dve tekmi, ga je zelenojamski starosta gledal bodisi 1. avgusta 1937 na tekmi proti Turčiji ali pa 6. septembra istega leta na tekmi proti Romuniji.
Nogomet še vedno spremlja
»Bil sem dober,« ponovi Uhan. »Imel sem samo eno poškodbo, po nogi pa me je usekal Gvardijančičev Lojze (kasnejši nogometni sodnik in oče znanega košarkarja Olimpije, op.p.). Je bilo pa tako, da je bila lahko žoga v tistih časih, če je deževalo, od vode tako težka, da si bil ves trapast, če si jo dobil na glavo. In znalo se je zgoditi, da je žoga počila. Tudi kar med letom. Tako kot takrat, ko je nekoč Polde Lipušek, ki je bil golman, ujel takšno žogo, ki je počila med letom in jo je, pač meneč, da počena ne velja več in da ni v igri, vrgel stran – na smolo v gol za seboj. Sodnik pa je piskal gol.«
Kot se za 101-letnika spodobi, gospod Uhan seva vitalnost, dneve pa pretežno preživlja ob spremljanju raznoraznih športnih prenosov. Kakopak tudi nogometa. Zato se aktualnemu vprašanju nismo mogli izogniti: kdo je boljši, Ronaldo ali Messi? »Vedno Ronaldo in nikakor Messi. Messi ima samo levo nogo, Ronaldo je pa fejst fant,« je starosta za slovo izkazal zavezništvo s postavnežem, kakršen na ostarelih črno-belih fotografijah izpred davnih desetletij deluje tudi sam.