Je v vesolju mir, je tiho?

Ko greš ven, s postaje, je tiho, prelepo. Ko pa si notri, je zelo hrupno, veliko naprav in opreme je, ki ropota, hrup doseže do 65 decibelov. Kozmonavti moramo med sabo govoriti nekoliko glasneje. In ko si tam tri mesece ali šest mesecev, postane to zelo naporno. A telo je zelo pametno in si pomaga tako, da samo zmanjša kakovost sluha, kar je v tem primeru dobro za možgane. Ta rahla naglušnost potem ostane ves čas poleta in še dva ali tri mesece po vrnitvi na Zemljo.

In potem? Ste spet slišali svojo ženo?

(smeh) Da. In otroke! Ti so šele glasni.

Kaj je za vas polet v vesolje pomenil intimno, kaj vas je presenetilo?

Kozmonavti smo zelo močni ljudje, prej opravimo trd trening in neštete teste, tako da je naše ravnanje v veliki meri predvidljivo. A seveda, ko greš prvič, bi rad vse videl, vse spoznal, nenehno gledaš skozi okno, kje je Zemlja, kje Luna, sončne vzhode in zahode, vse je nov zorni kot. Hkrati pa moraš biti nenehno popolnoma buden, racionalen, vsaka najmanjša napaka je lahko usodna, majhna okvara lahko pomeni izredno veliko nevarnost. Položaj je povsem drugačen od zemeljskega, tu je breztežnost, ni izmenjave dneva in noči, ni delovnika, delaš 24 ur. Ves čas čakaš.

Kaj čakaš?

Čakaš, ali se bo kaj zgodilo. Kar koli, ne nujno kakšna tehnična težava, lahko tudi kaj dobrega, lahko ti pomaha kdo iz sosednje galaksije, ti pa, zbegan, nisi rekel »zdravo!«.

Se vam je doslej zgodilo kaj nepojasnljivega? Ne ravno mali zeleni…

Ne, ne še. Za zdaj smo živeli normalno kozmonavtsko življenje: delali smo, počivali, jedli…

Hrana je verjetno precej zanič.

Ne, zelo dobra je! Med pripravami smo dobili seznam z okoli 400 različnimi jedmi, med katerimi smo lahko izbirali svoje jedilnike in smo jih na testnih poletih tudi preizkusili. Seveda pa takrat, ko si v vesolju šest mesecev in ješ le to, pomisliš na kakšno domačo juhico. Še najbolj pogrešamo svežo zelenjavo, ker je naša seveda vsa konzervirana.

Kaj pa stranišče, so težave? To skrbi največ ljudi…

Ne, nobenih težav! Sploh ne gremo na stranišče.

Kako, ali se torej ves čas klistirate?

Da! (smeh) Ne, šalim se. Imamo stranišče in posebno opremo, ki urin predeluje v tehnično vodo, ki jo s pridom uporabljamo pri delovanju plovila. Vsak kilogram teže, ki ga peljemo v vesolje, namreč stane približno toliko kot kilogram zlata, zato se je treba z materialom obnašati skrajno racionalno. Blato pa v kontejnerjih odpeljemo nazaj na Zemljo.

Ne kakate po vesolju?

Ne.

Kako dolgo po vrnitvi traja telesno okrevanje zaradi oslabitve v breztežnosti?

Okrevanje traja približno toliko časa, kolikor si ga prebil v vesolju. A je to seveda odvisno od starosti in telesne pripravljenosti.

Koliko časa je človek najdlje preživel v vesolju?

V enem kosu je najdlje tam zgoraj ostal Rus Valerij Poljakov, ki je tudi zdravnik. Ostal je petnajst mesecev, kar ustreza dolžini poti do Marsa. To je bila prva izkušnja za razdaljo do Marsa. Sergej Krikaljov pa je letel šestkrat in skupno prebil v vesolju 800 dni. Novi rekord bo kmalu pripadel Genadiju Padalku, ki je v vesolju zdaj, in ko se bo vrnil, bo dosegel 900 dni.

Je to eksperimentiranje s skrajnimi človekovimi zmožnostmi? Koliko je pri tem ogroženo zdravje?

Mnogi verjamejo, da je življenje prišlo na Zemljo iz vesolja. (nasmešek) Če imaš dobro opremo, dobro zaščito pred sevanjem, posebno gravitacijo, je v redu. Zdaj znaša ta gravitacija le desetino zemeljske.

Bo v prihodnosti mogoče narediti vesoljska plovila z večjo, denimo vsaj petdesetodstotno gravitacijo?

Zanesljivo, veliko znanstvenikov se ukvarja ravno s tem problemom, zato imamo tudi mi svoj projekt. To bo vsekakor treba rešiti, če hočemo na Mars.

Prvo živo bitje, ki je vstopilo v orbito, je bila psička Lajka, drugi je bil moški, tretja ženska. Kaj menite o tem vrstnem redu? Imajo ženske telesne omejitve?

Mislim, da je ženski organizem močnejši od moškega, kajti mišice niso vse. Zato ženske tudi živijo dlje.

Mogoče zato, ker ne pijejo toliko?

To ni važno! (smeh) Žensko telo je bolj gibljivo in to je v plovilu zelo pomembno, enako pomembno kot moč; vi bi bili kar primerni za v vesolje. Ženske so tudi spretnejše v organiziranju. A za nekatere opravke v raketi moraš biti tudi zelo močen in zelo pameten, da lahko upravljaš plovilo.

Pameten? Kaj hočete reči?

Če bi se pogovarjala v ruščini, bi vam bolje razložil, tako bo pa težko. (smeh) Ženske se ne znajdejo dobro v ekstremnih situacijah.

So panične?

Ne, zbegane. Nezmožne hitre, pametne rešitve, kakršne so moški.

Imate kakšne znanstvene dokaze za to trditev?

Ne. Bom drugače rekel: če bi radi rešili naše težave, potem morata biti v vesolju oba.

(smeh) Precej drugače ste rekli, res. Veliko bolj vljudno.

Ko sem letel na MVP, sta bili dve posadki, ena mešana in ena moška. Tudi na mojem drugem, ruskem poletu je bila zraven kolegica, s katero sem dve leti treniral in je bila to zelo dobra izkušnja.

Priprave so tako dolge? Na komercialni polet, ki naj bi jo stal 52 milijonov evrov, se je prijavila britanska operna pevka Sara Brighton.

Priprave za komercialne polete trajajo le okoli osem mesecev, saj gre le za desetdnevno bivanje. In v tem času bo Sara Brighton verjetno le koncertirala, upajmo! (smeh) Kar pa zadeva vašo balerino Matejo Rebolj, to je predmet dogovarjanj med vladama.

Kaj menite o komercializaciji poletov? Bo ta denar pomagal raziskavam?

Imamo državne in zasebne raziskave in med njimi je tako sodelovanje kot tekmovalnost, kar je dobro, ker pospešuje raziskave, tudi mednarodne, ki zahtevajo ogromno sredstev in izjemne intelektualne vložke. Zato se mi komercializacija ne zdi nič slabega. Naši seznami do leta 2020 so že polni.

Ste videli film Gravitacija? Obupno hollywoodarsko neumen, kajne?

Res je malo neumen, ja, sicer pa jaz ne gledam rad kozmonavtskih filmov, niso mi zanimivi.

Razumem. Kakšne filme pa radi gledate?

Zgodovinske in politične filme.

Ste pa tudi ekolog.

Da, to je moja tretja izobrazba; najprej sem se šolal za pilota, potem vesoljca in na koncu ekologa. V okviru delovanja inštituta za nafto in plin opravljamo monitoring iz vesolja. Nenehno fotografiramo Zemljo in ugotavljamo spremembe iz dneva v dan, ugotavljamo vire onesnaženja in tako lahko naredimo tudi nekaj prognoz.

Komu pripada vesolje? Bo nacionalizirano in bo Slovenija dobila milimetrček?

Vesolje pripada vsem, ne bojte se.

Enako so pred stotimi leti mislili o Antarktiki, da je brez koristi in nikogaršnja, torej od vseh. Danes se zanjo besno pulijo najmočnejše države, iz geostrateških in ekonomskih razlogov. Kar zanesljivo pomeni, da jo bodo uničili.

Res obstaja že tudi ameriška organizacija, ki prodaja zemljišča na Luni. Toda graditi meje v vesolju je noro. To je prostor vseh, ker so razsežnosti povsem drugačne. Tam ni gneče kot na naših cestah, trenutno je tam 150 ruskih satelitov, od 250 do 300 ameriških, nekaj japonskih in kanadskih, vseh skupaj je okoli 500. To za vesolje ne pomeni nič, tudi ko jih bo milijarda, ne bo hudega.

Kaj torej pomeni militarizacija, je »vojna zvezd« zgolj znanstvena fantastika?

Vojna v vesolju? Kdo živi v vesolju? Trenutno šest ljudi. Vojna v vesolju je lahko zgolj vojna za prevlado na Zemlji, tu se bijejo resnične vojne. Če bo kakšna država igrala žandarja, če bo hotela vzpostaviti hegemonijo tu doli, se bo tudi kozmos militariziral.

Kaj torej mislite o ideji nujne kulturalizacije vesolja, ki jo zagovarja Dragan Živadinov s sodelavci, s katero naj bi ravno preprečili militarizacijo? Je ta utopija racionalna? Ali pa je nor?

Matematična in tehnična vprašanja odhoda v vesolje so v precejšnji meri že rešena in jih nenehno rešujemo. Na drugi strani pa so »pesniška« vprašanja in med kozmonavti je tretjina umetnikov. Dragan ni nor. Če se bomo ukvarjali z vprašanjem bodoče kulture v vesolju, bomo imeli manj časa za militarizacijo. Drugačnega pogleda na stvari ne smemo zanemariti, ker nihče ne ve, kaj se bo zgodilo v prihodnosti. Vsi smo božji otroci. (smeh)

Saj res, ali je bog, ste ga videli tam gori?

Oprostite, na to vam ne smem odgovoriti, ker sem podpisal zavezo o varovanju skrivnosti.