A ostanimo pri Američanih, ki itak mislijo, da so si izmislili svobodo. V ZDA takoj dobijo ošpice, če samo na daleč zavohajo možnost, da jim država hoče nekaj ukazati ali pa jih usmerjati. Denimo, da jim motenec iz Bele hiše hoče omejiti nakup tankov in borbenih letal za osebne potrebe in samoobrambo. Ali pa da hoče vsiliti osnovno zdravstveno zavarovanje za vse, da ne bi ljudje bankrotirali, ker so si na ledenem pločniku zlomili gleženj. Mogoče ta averzija do predpisov izhaja tudi iz dejstva, da v ZDA najdete še vedno veljavne zakone, ki jim niti butalska pamet ni kos. Denimo: »V hiši ne smeš imeti več kot dveh vibratorjev!« (Arizona), »Nobeno vozilo ne sme brez voznika peljati več kot 100 kilometrov na uro!« (Kalifornija) ali »V okrožju Lee je prepovedano prodajati arašide ob sredah po sončnem zahodu!« (Alabama). In neumnim zakonom, ki jih predpisuje država, še posebej ko je v rokah demokratov, se republikanci nadvse goreče upirajo. Novi heroj boja za svobodnega Američana je novopečeni republikanski senator Thom Tillis, ki je komaj prečkal prag hrama demokracije (kongresa) in že zgroženo ugotovil, da skrajnolevičarska vlada Baracka Obame poskuša izvesti nov zahrbtni napad na svobodo državljanov ZDA. Zvezni zakon namreč zahteva od vseh podjetij, ki imajo opraviti s hrano, da zaposlenim zaukažejo obvezno umivanje rok!

Tillis ni mogel molčati ob tako eklatantnem poskusu posega v individualne pravice in pravice restavracij in trgovin, da sami odločajo o tem, kdaj in kdo si mora umivati roke. Napovedal je neizprosen boj stupidnemu, nedemokratičnemu zakonu do zadnje kaplje krvi. Kajti, kdo je država, da kuharja prisili k umivanju rok in gostilne sili, da na takšen avtoritaren način maltretirajo svoje zaposlene? Stvar svobodne volje, in to je srčika ameriške demokracije, je, da se človek prostovoljno, brez grožnje s sankcijami, odloči, ali si bo po opravljeni veliki potrebi umil roke ali pa bo takoj prijel za kuhalnico oziroma ali bo natakar s prstom v juhi postregel gosta. Ta direktiva je tudi v nasprotju s svobodnim poslovanjem in svobodo lastnikov, da glede na potrebe, finančno stanje družbe in svoj filozofski pogled na higieno odločajo, ali je po brisanju zadnje plati umivanje rok nujno ali ne. Največ, kar od lokalov lahko zahteva država, meni senator, je, da se lastniki sami odločijo, ali bodo na vhod v restavracijo in trgovino izobesili napis: »V našem lokalu se zaposleni svobodno odločajo, ali si po opravljeni mali in veliki potrebi umijejo roke ali ne!« Gost pa naj se svobodno odloči, koliko higienične postrežbe prenese njegov želodec. Država naj se raje ukvarja s pametnejšimi posli od gledanja umazanije pod kuharjevimi nohti; kako izpuliti denar Grčiji, zlomiti venezuelski režim in prodati čim več orožja!