»Sodnika potrebujemo!« je modro rekel Miroslav, fantič z očali in resnim obrazom, ki je v zadnjem času kar glavni na dvorišču. Enim sicer ni všeč, ker nič ne vpije in se ne meče ven, kot se temu reče, a predlog s sodnikom je takoj dobil odziv: »Ne verjamem nobenemu sodniku, ker bodo vedno vsi proti meni. Kot ste tudi vi, če le kaj predlagam. Sodnikom ne verjamem čisto nič, če bi bilo po moje…« Pa ni dokončal stavka, ker je že vzkliknila skoraj najvišja med otročaji, dolgonoga Alenka: »Hja, če bi ti sodnika izbiral, potem bi ti vedno počel, kar bi hotel! Zate je sodnik dober samo, če bo ocenil, da najbolje drsaš! Pa čeprav vsi vemo, da znam najbolje drsati jaz!« In tudi Miroslav tokrat ni bil tiho: »Če izvolimo sodnika, potem je njegova zadnja, a ne? Drugače pač ni sodnik, ampak navijač. In navijači ne sodijo med sodnike, tudi pri nogometu je tako. Ga torej izberemo ali ne?« Lukec, malce je še smrkav pod nosom ob tem mrazu, je pristavil lonček: »Jaz se ne grem te trapaste igre, še manj pa verjamem sodniku, pa naj bo kdor koli! Treba je povsem na novo začeti, ne pa te stare igrice in pravila ponavljati. Je pa res, da mene nihče ne upošteva, a bo kmalu drugače. Pri sosednjem bloku tudi ni nobene drsalnice, se grejo eno novo igro in vsi debelo zijajo!« Zoran (vedno ima en tak nič otroški, malce posiljen in aroganten nasmešek na obrazu) ni mogel biti več tiho: »Jaz sem takoj za to, da sodnik sodi, ker je pač sodnik in je to njegovo delo. Zanimivo, da mene noben sodnik ne more oceniti, mi presoditi! Pa dobesedno prosim, da bi moje štose presodili, da vam dokažem, kaj znam in zmorem in kako mi noben sodnik ne more dati slabe ocene!«

Fantič je samozavesten, ni kaj, in verjetno bi še dolgo izmenjevali predloge, če ne bi mimo prišel tisti Milan iz rdečega bloka in je Dejan malce sramežljivo rekel, da bi pa morda Milan, ker je malo starejši in iz drugega bloka in… Joj, samo tega ne! Janez je zatulil, kot bi padel na drsalnici, Alenka se je namrdnila, oglasila pa se je Ljudmila, ljubkovalno Milči imenovana: »Meni je mamica rekla, da nas vse sodi lahko samo bog, ki je edini nepristranski!« Pa se je z značilnim mirom v glasu vključil Karl, ki se v vseh igricah zna priključiti zmagovalcem. »Tole ne bo šlo. Ni pravega sodnika za Janeza ali Zorana, Milan iz sosednjega bloka je iz mode, tisti od Ljudmile naj bi bil gori nad oblaki, Lukec pa kot vedno trmari po svoje. Jaz takole razmišljam: mi se najbolje igramo svoje igrice, če ni sodnikov. Če si sami določamo pravila, če delamo po svoje in kakor nam paše!« se je pridušal Karlček, ki je vedno na pravi strani.

A se je od nekod prikazala – sodnica. Namreč, moja žena. Ko je nesla pepel dol v smetnjak, je opazila drsalnico in posula pepel po ledu in rekla otrokom: »Kaj drugega se igrajte, da ne bomo vsi nadrsali!« Pa jim ni bilo prav…